Kako pogosto zastavite svojemu otroku vprašanje: ''Danes opažam, da si manj razpoložen, in me zanima, kako se ti počutiš?'' Vam zaupa, ko ga pestijo težave? Bi prepoznali znake, da se je vaš otrok znašel v stiski? Z Romano Čolić, mag. zdš., zakonsko in družinsko psihoterapevtko, smo se pogovarjali o porastu stisk v zadnjem času, o tem kakšne pritiske čutijo otroci, s kakšnimi strahovi in stresom se soočajo učenci in dijaki. V veliko pomoč so jim lahko starši, pa tudi vzgojitelji in učitelji. Znate poiskati pot do otroka? Kaj je najpomembnejše pri komunikaciji z njim?
Ste tudi vi v zadnjih letih opazili, da se je povečelo število otrok, ki so v stiski?
Stiske so prisotne lahko da rečem stalno, je pa res, da se je število stisk v zadnjem obdobju povečalo oziroma so stiske, ki so bile prej skrite, eskalirale na dan. Pokazalo se, da kjer imajo otroci varno okolje, imajo možnost, da o stiskah spregovorijo, se pogovorijo in po potrebi poiščejo pomoč. Skrb vzbujajoča so okolje, ki ne nudijo varnosti otrokom, kajti tam pogosto ostajajo stiske skrite, neizražene in jih otroci nosijo sami.
Kaj so najpogostejši razlogi za njihove stiske?
Razlogov je veliko, seveda vsak posameznik stvari doživlja po svoje, tako da so lahko razlogi zelo individualni. Velik razlog je v zadnjem obdobju šola, saj se je njeno delovanje zelo spremenilo. Za mnoge ni več varen prostor z uveljavljeno rutino, ki je učencem in dijakom dajal občutek varnost. In ni več okolje, kjer so se z vrstniki sproščeno lahko družili. Žal danes učenci, dijaki in študentje čutijo veliko stisko in pritisk, saj ne vedo ali bodo, ko pridejo v šolo ostali tam ali jim bo odrejeno delo na daljavo. Velik strah in stres učenci in dijaki, kolikor mi zaupajo v terapevtskem procesu, čutijo ob informacijah, ki so jih podane s strani pedagoškega osebja in sicer informacije o tem, v kakšen svet odhajajo, nestabilen, nevaren v smislih od slabih podnebnih sprememb, do slabe nekvalitetne hrane ipd. Učenci in dijaki zaradi tega čutijo veliko anksioznosti in tudi žal izgubijo upanje ter smisel. Mnogi se sprašujejo: »Kaj je moj smisel? Zakaj naj se zdaj trudim, če itak nimam prihodnosti«. To so vprašanja, s katerimi prihajajo tudi k meni.
Se moramo odrasli zavedati, da vsem stiskam mladi niso sami kos?
Vsekakor, odrasli bi morali biti tu za naše otroke in mladostnike. Seveda je razumljivo, da tudi mnogi odrasli ne zmorejo prepoznati vseh stisk otrok in morda niti svojih, vendar naloga nas odraslih je, da zaščitimo otroke, da jim pomagamo pri prepoznavanju in regulaciji čustev. Naloga odraslih je, da smo senzibilni, da otroka ali mladostnika pred seboj začutimo v njegovi stiski, njegovem doživljanju, ter mu zmoremo dati razumevanje in podporo. Ni pa prav, da jih dodatno spravljamo v stres in stisko, morda tudi zaradi našega strahu in negotovosti.
Kako starši prepoznamo, da otroka nekaj muči? Kaj so tisti prvi pokazatelji?
Žal tukaj ni enoznačnega odgovora, znaki so zelo različni in individualni. Torej vsak otrok, mladostnik bo stisko izražal na svoj način. Nekdo se bo zaprl vase, nekdo se bo jezil in upiral, bil bolj razdražljiv, nekdo bo opustil stvari, ki jih je prej rad počel, torej bo izgubil zanimanje, nekdo bo lahko vzbujal pozornost s pretiranim odzivanjem, samohvalo, lahko bo prevzel vlogo »dvornega norčka« v domačem okolju ali v razredu. Znak je lahko tudi zapiranje vase, samopoškodbeno vedenje, pretirana uporaba zaslonskih tehnik (sploh če to prej ni bilo v tolikšni meri), sprememba prehranskih navad, ki lahko vodijo v motnje prehranjevanja, tesnobni in panični napadi in še mnogo drugih znakov je, ki bi jih lahko naštela. Pomembno je, da smo starši, učitelji, trenerji, vzgojitelji pozorni in senzibilni na vsakršno odstopanje od sicer običajnega otrokovega funkcioniranja in delovanja. Pri tem pa ne smemo pozabiti pozornosti nameniti tudi tistim posameznikom, ki navzven ne kažejo nobenega znaka, torej tistim, ki še vedno dobro funkcionirajo, ki opravijo vse svoje obveznosti in so tisti »pridni«. Takšne posameznike namreč prepogosto spregledamo.
Kako naj se takrat pogovorimo z otrokom? Je način komunikacije odvisen tudi od otrokove starosti? Kako naj ne bomo preveč vsiljivi, ampak ponudimo pomoč?
Vsekakor je način komunikacije odvisen od starosti otroka. Mlajši bodo težko besedno izrazili svojo stisko, saj razvojno tega še niso sposobni, bodo pa z vedenjem zelo dobro pokazali in tukaj je potrebno, da je odrasli senzibilen in da zmore prepoznati otrokova čutenja ter mu jih zmore tudi ubesediti. Kot odrasli lahko tukaj uporabijo stavke, kot so: »Opažam, da si danes žalosten, bi mi zaupal, kaj te je razžalostilo«. Seveda je senzibilen odrasli pomemben tudi pri starejših otrocih in mladostnikih, predvsem pa je ključno graditi zaupan odnos z otrokom in mladostnikom že prej. Če tega varnega in zaupnega odnosa ni, otrok niti ne bo prišel do odraslega s svojo stisko, ampak jo bo držal v sebi in jo bo morda izražal prek vedenja ali pa se bo stiska izrazila prek psihosomatskih obolenj.
Pri komunikaciji z otrokom in mladostnik menim, da je najbolj pomembno, da smo pristni, da si vzamemo čas in da smo iskreni. Predvsem pa, da pokažemo zanimanje za njegovo stisko, čutenja in njega. Da mu damo prostor in čas, ki ga potrebuje, da nam pove, kaj doživlja in čuti.
So nam lahko v pomoč kakšne zloženke, knjige, priročniki ...?
Tega materiala je veliko, seveda pa je spet odvisno od problematike in stiske, ki jo otrok doživlja.
Kaj pa, če nikakor ne moremo vzpostaviti komunikacije z otrokom? Vemo, da je nekaj narobe, a nam ne pove. Je prav, da se v takšnem primeru obrnemo na njegovega vzgojitelja, učitelja?
Odnos z vzgojiteljem, učiteljem je prav, da je vzpostavljen tudi sicer. V tem primeru, ko pa z otrokom ne moramo kot starši vzpostaviti komunikacije in vidimo, da je nekaj z njim narobe, je odgovornost vsakega starša, da poskuša narediti vse, da pomaga otroku. Če to pomeni vzpostaviti stik z vzgojiteljem, učiteljem, je prav, da to naredi. Če to pomeni, otroku omogočiti drugo strokovno pomoč, je prav, da jo poišče. Seveda pa je nujno, da se tudi kot starš vpraša, zakaj mi otrok ne zmore zaupati, kaj lahko naredim, da mi bo v prihodnje lahko zaupal.
Kdaj je dobro poiskati pomoč pri psihoterapevtu?
Jaz pravim, da psihoterapija nikoli ne škoduje, seveda pa je pravi čas za njo, ko posameznik prepozna, da sam ne zmore prebroditi svoje stike. Lahko je to prva izbira pomoči ali pa zadnja. Ko je morda poskusil že nekaj načinov prej, a ga ti niso pripeljali do željenega cilja.
Ob tej priložnosti menim, da je pomembno poudariti, da psihoterapija ne bo delovala sama po sebi. Nujno je, da je na drugi strani posameznik, ki ima vsaj malo motivacije za delo na sebi. Motivacije za prepoznavanje, kaj me je pripeljalo v stisko, v kateri sem, prepoznavanje lastnih vzorcev razmišljanja in delovanja, pomembna pa je tudi zmožnosti sprejeti odgovornost. Ko govorimo o psihoterapiji pri otrocih in mladostnikih je pomembno, da so spremembe pripravljeni delati tudi starši, kajti le tako lahko otroku, dokler je v tem družinskem okolji resnično najbolje pomagamo. Saj je že dobro znano, da so otroci le zrcalo partnerskega odnosa in družinske dinamike.
Kam se lahko obrnejo otroci po nasvet v stiski?
Želela bi si, da bi za vsakega otroka bila prava rama, na katero se lahko obrnejo, njihovi starši. A žal, vsi vemo, da ni vedno tako. Zato so tu razrednik, učitelj, trener, druga odrasla oseba, ki ji otrok zaupa. Lahko je to tudi šolska svetovalna služba, anonimne oblike pomoči, SOS telefoni, svetovalni centri za otroke in mladostnike, marsikdaj pa otroci pomoč iščejo samostojno na internetu, kar je dobro, po drugi strani pa je lahko tudi nevarno, sploh če odrasli s tem niso seznanjeni.
Je dobro, da večkrat otroku povemo, da ga opozorimo, da se lahko ob kakršnihkoli težavah obrne na nas, starše? Da se lahko obrne tudi na vzgojitelja, babico, dedka, učitelja, na osebo, ki ji zaupa?
Bolj kot to menim, da je pomembno, da otroku skozi vzgojo, stik, ki ga imamo z njim, damo občutek varnosti in prostor, kjer lahko spregovori o svojih čutenjih. Torej, da se kot odrasli zanimamo zanj, kako se počuti, kako je doživel določeno situacijo, kako je preživel dan, da mu kot odrasli reflektiramo, kar vidimo, na primer: ''Danes opažam, da si manj razpoložen/a, in me zanima, kako se ti počutiš?'' Seveda pa ga tudi spodbujamo k temu, da je prav, da povemo, če se kdaj ne počuti dobro in da je prav, da govori o občutkih. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da smo mi odrasli velik zgled. Torej, ali znamo mi odrasli prepoznati svoja čustva, jih znamo izraziti, znamo pokazati ranljivost in poiskati pomoč, ko jo potrebujemo? Ali mi znamo izražati svoja čutenja, jih pokažemo?
Lahko svetujete, kako naj se vzgojitelj, učitelj odzove, komu otrok zaupa svoje težave? Kaj so naslednji koraki?
Pomembno je, da otrokovo stisko vzame resno, da je ne sodi iz svoje perspektive, kajti otrok je tisti, ki določa težo lastne stiske, ne odrasli. Odrasli jo lahko vidi, čuti drugače kot otrok, kar je normalno. Otrok stisko doživlja kot jo in tako kot jo doživlja je zanj prav. Tako namreč čuti. In to mora vzgojitelj, učitelj, starš in drugi odrasli, kateremu se otrok zaupa vzeti resno. Sama dostikrat pravim, da je prav, da otroku izrazimo zahvalo, da nam je to zaupal in da je zbral toliko poguma, da je o tem spregovoril. Seveda je od same problematiko odvisno nadaljnje postopanje. Včasih je dovolj zaupni pogovor z vzgojiteljem, učiteljem. Ta pogovor je lahko enkraten ali pa tudi dogovor za še kakšno srečanje. V primeru težkih stisk je tu na voljo svetovalna delavka in psihološka pomoč, ki jo imajo vzgojno izobraževalne inštitucije. Včasih pa so stvari globlje in je potrebna tudi pedopsihijatrična pomoč ali pa pomoč psihoterapije.
|
Na koga se lahko obrne otrok v stiski?
- Unicefove Varne točke - Unicefova telefonska varna točka: 031 510 200 - TOM telefon: 116 111, tom@zpms.si, spletna klepetalnica: www.e-tom.si/stopi-v-stik - SOS telefon: 080 11 55 - Društvo za nenasilno komunikacijo: 031 770 120 - Legebitra: 031 770 120 - Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše: Ljubljana - 01 583 75 00, Koper - 05 62 62 810 ali 031 388 591, Maribor - 02 234 97 00 - Krizni center za otroke in maldostnike: www.scsd.si/centri-za-socialno-delo/krizni-centri - Samarijan: 116 123 - klic v sili: 112 - policija: 113 |
Naslovna fotografija intervjuja: Elina Fairytale from Pexels
Fotografija v prispevku: Romana Colić, mag. zdš., zakonska in družinska psihoterapevtka
