Ana je mamica ljubkega sinka Aleksa, ki vse prisotne v sekundi osvoji s svojim nasmeškom. Vsak mesec bomo v dnevniku razvojnih mejnikov spremljali njegove male in velike dosežke, ga spodbujali, da gre naprej novim ciljem in zmagam naproti, navijali zanj, da osvoji še najbolj zahtevne izzive, premaga vse ovire in nenehno uživa med raziskovanjem neznanega. Vedno znova bomo pokukali v njegov radovedni in igrivi otroški svet.
Počasnejši gibalni razvoj ...
Aleksov gibalni razvoj je bil počasnejši, predvsem do takrat, ko je shodil. Seveda je bilo vse v skladu s pričakovanji, ampak resnično se mu je poznalo, da se je rodil en mesec prezgodaj.
Glavo je začel dvigovati zelo hitro, če se prav spomnim, je bilo to, ko je bil star dva meseca. Takrat sem osupnila, kako močan je že, čeprav ni minilo veliko, odkar sem ga prvič krhkega držala v porodni sobi. Na trebuh se je začel obračati med četrtim in petim mesecem in takrat se nikakor nisem smela umakniti od njega, da ne bi slučajno padel. Nato zelo, zelo dolgo časa ni bilo nič ... Ni se plazil, ni se poskusil usesti, dvigniti in postaviti na noge. 'Pasenje kravic' mu ni bilo ljubo, mogoče lahko rečem, da je pri tem začel dejansko uživati in se ni kremžil pri petih mesecih.
Pri sedmih mesecih je kar naenkrat pokazal veliko interesa za sedenje. Razvil je svoj sistem sedenja, pri tem mu nisem nič pomagala. In dejansko je sedel vzravnano. Pri osmih mesecih je tako že povsem suvereno samostojno sedel, brez kakršnekoli opore in mojih rok (saj veste, da mamice zelo rade hitro priskočimo na pomoč, ampak nam vedno res ni treba).
Temu je sledilo plazenje. Najin dečko pa je imel posebno tehniko - poimenovali smo jo kar 'trinožna'. Odrival se je z zadnjo nogo in jo vlekel za sabo, po enem kolenu pa se je premikal. Iz dneva v dan je bil hitrejši in svoje plazenje je izpilil do popolnosti. Priznati moram, da je bil izredno hiter in spreten pri tem. Pri devetih mesecih je temu dodal še dvigovanje ob opori. Začel je vstajati in se uspel zadržati za polico, rob mize, stol ali sedežno.
''Kdaj bo shodil?''
Pri enem letu je osvojil premikanje ob opori. Nikakor pa ga ni zanimalo, da bi se preizkusil v korakanju. Ni in ni shodil. Verjetno je temu botrovala njegova super tehnika plazenja in ni čutil potrebe po tem, da bi hodil. In takrat sem prvič preverila na svetovnem spletu, kdaj bi pravzaprav moral začeti hoditi. Hm, nenehno sem se spraševala, do kdaj ima čas. Pomirjeno sem ugotovila, da nekateri otroci shodijo kasneje in da je čisto v redu, če se to zgodi do 16. meseca. Ja, seveda sem se pozanimala tudi pri njegovem izbranem pediatru, nisem se zanašala le na strokovne članke, ki sem jih prebrala na internetu. Na pregledu pred vrtcem mi je tudi on pojasnil, da ima do 16. meseca čas, da shodi in da je to povsem normalen razvoj. Opozoril me je, da moram pri Aleksovemu razvoju odšteti en mesec, ker nas je presenetil en mesec prej. Zato sem bila pomirjena in sem si res oddahnila. Nisem ga želela in ga tudi nisem primerjala z njegovimi sovrstniki, saj nisem opažala, da bi bilo njegovo gibanje zaradi tega slabše ali bi bil prikrajšan za karkoli. Ja, do osmega meseca res ni bil zelo aktiven, ampak potem je sledila akcija, akcija, akcija ves dan.
Velika prelomnica
Prvi rojstni dan smo praznovali v velikem slogu. Povabili smo prijatelje in sorodnike, Aleks pa je bil tako ali tako ves dan v središču pozornosti. Dobil je veliko čudovitih daril, prav vsi so se zelo potrudili, da so ga presenetili z nečim posebnim. Še posebej pa sem se jaz, pa tudi Aleks, razveselila lesenega vozička za učenje hoje. Ja, kot ste lahko prebrali, je bila njegova hoja moja edina skrb, da mogoče njegov razvoj ne poteka tako, kot bi moral. In voziček mu je dal nov zagon. Služil mu je kot odlična opora, jaz pa sem bila pomirjena, da ima super pomočnika, ki mu bo pomagal premagati še to oviro. In še nekaj je - dejansko mu je bil ta voziček tudi nekakšna igrača. Posamezne elemente je vrtel, sestavljal, premikal, zlagal in ko je dvignil pokrov, je bil zanj kot prava skrinja zaklada, saj si vanj lahko pospravil tudi njegove najljubše igrače.
Ker seveda vse pridno beležim na star način s svinčnikom v zvezek, sem veliko prelomnico zapisala tudi v dnevnik. Prvi koraki so se končno zgodili na morju, do suverene hoje pa mu je manjkal še en mesec. Razdalja je bila res res kratka, ampak odločilna. Občutki, ko sem videla, kako moj fantič stopica, se težko opišejo. Midva sva uživala na plaži, medtem ko je očka Klemen plaval. Takoj je prihitel, ko je zagledal, da fantič stoji in počasi ter previdno stopa naprej. Bila sva oba zelo zelo ponosna nanj, verjetno so naju slišali in videli vsi, ki so se tisti dan predajali morskim radostim. Ploskala sva in vriskala! In Aleks je bil še bolj zadovoljen s svojim dosežkom, tako da je tisti dan še večkrat poskusil. Bil je previden in nikakor zaletav. Ob vrnitvi domov nama je želel še enkrat dokazati, da on to zmore. Negotovo z razširjenimi rokami je hodil od mojega do očkovega naročja. Seveda tega napredka ni pokazal v varstvu. Tam ni bilo mamice in očka, zato se nikakor ni mogel sprostiti, raje je sedel in se na enem mestu igral.
Moja mala 'petarda'
V tistem obdobju je bil doma kot 'petarda'. Nenehno je tekal zdaj sem, zdaj tja. Njegovi koraki so bili stabilni - verjetno zato, ker je toliko časa čakal, dokler ni tega popolnoma obvladal. Razdalje so bile vedno daljše, vendar primerne za njegovo starost in kondicijo. Med hojo je začel tudi vse stvari, ki so bile na višini, ki jo je dosegel, pobirati. Popolnoma je zavzel dnevno in otroško sobo.
In ravno zaradi tega, ker je bil tako samozavesten pri hoji, me ni skrbelo, da bi lahko padel. Nikakor ni bil neroden in res se ni spotikal, zato sem mu pustila, da raziskuje. Če je že nakazoval, da bo pristal na tleh, se je samostojno ujel. Nisem 'opletala' okrog njega, nisem bila njegova senca, ampak sem ga samo pozorno spremljala, kaj počne. Za roko sem ga obvezno zaradi varnosti držala, kadar smo bili ob cesti.
Moram omeniti, da je hodil po vseh površinah. Niso ga zbadali trava, pesek ali kamni. Ni mu drselo na parketu ali ploščicah. Večino časa je bil bos, saj je bilo poletje, tako da je lahko skozi stopala stimuliral vse čute. Pravijo, da je tako priporočljivo in mi smo se držali tega. Kdaj pa kdaj je seveda obul tudi lahke in mehke sandale, ki ga nikakor niso ovirale pri hoji.
Njegova najljubša igrača v tistem obdobju je bil leseni polžek, ki ga je lahko med hojo vlekel za sabo. Prvič sem ga videla pri prijateljici in ker ga je Aleks ves čas poskušal vzeti Maksu, sem mu ga že naslednji dan kupila. Res je bil ljubek z elastičnimi tipalkami in prijaznimi očmi, še jaz sem se zaljubila vanj. Ampak ne samo, da je ropotal in je bila tako hoja zabavnejša, z njim je imel tudi veliko 'dela'. Všeč so mu bili barviti liki in vijaki, za katere je moral najti ustrezno mesto. Vedno, ampak res vedno smo ga morali vzeti s sabo na sprehod, igrišče ali na obisk k babici. Nikakor ga nismo smeli pozabiti. Ja, tudi to se nam je pripetilo, ampak smo se v izogib nepotrebnemu joku vrnili nazaj po njega v hotel. Polžek je z nami bil v različnih krajih po Sloveniji in tujini. On je bil naš zvesti spremljevalec, naš novi družinski član. Hihihihi ...
Stopnice je kot Triglav osvojil malce kasneje. To je bilo veselje, ko je ugotovil, da lahko gre sam gor in sam dol. Zabavno mu je bilo in ko si je zastavil, da bo prišel na vrh, takrat ga nisi smel zmotiti. Njegov nov dosežek sem začinila tako, da sem mu na sredino otroške sobe postavila tudi igralni poligon z bazenom, polnim žogic. To mu je bilo noro všeč. Nikakor mu ni zmanjkalo energije. Včasih sem se samo še čudila, kako ni še utrujen in ni pripravljen za spanje. Je pa res neverjetno, kako hitro lahko malčki osvojijo nove aktivnosti. Sploh jim ni treba pokazati, kaj naj se počne z določeno stvarjo, že vedo. Aleks je plezal navzgor in dol po poligonu. Včasih stoje, včasih po vseh štirih. Največji žur pa se je tako ali tako odvijal v bazenu. Žogice so kar letele iz njega. Mogoče pa bo športnik ... Plezalec? Rokometaš? Ja, saj vem, prehitevam ... bomo videli, kaj nam prinesejo naslednji meseci, leta ...
