Ana je mamica ljubkega sinka Aleksa, ki vse prisotne v sekundi osvoji s svojim nasmeškom. Vsak mesec bomo v dnevniku razvojnih mejnikov spremljali njegove male in velike dosežke, ga spodbujali, da gre naprej novim ciljem in zmagam naproti, navijali zanj, da osvoji še najbolj zahtevne izzive, premaga vse ovire in nenehno uživa med raziskovanjem neznanega. Vedno znova bomo pokukali v njegov radovedni in igrivi otroški svet.
Aleks je pri starosti 13 mesecev imel zelo pomemben mejnik, ker je takrat shodil. Tisto obdobje je bilo zanj ključno. Začel je uveljavljati miselnost: ''Sam bom ...'' Njegova želja po samostojnosti je bila iz dneva v dan večja, prav vse je hotel preizkusiti brez pomoči. Pri gibanju, hranjenju, doseganju, opazovanju ... Pri tem sem ga kot mama spodbujala in mu seveda dovolila, da raziskuje po svoje. To je vodilo tudi k hitrejšemu govornemu razvoju v naslednjih mesecih.
Pincetni prijem mu je šel dobro od rok bistveno prej, že, ko je dopolnil devet, deset mesecev. Največkrat se je kazal pri prijemanju kock ali drugačnih igrač. Mislim, da pri hranjenju ni toliko treniral svojega pincetnega prijema, v glavnem sem opazila, da se ga poslužuje med igro. Na žalost se ne morem pohvaliti, da je bil pravi mali gurman. Mogoče je picetni prijem uporabljal le, ko je jedel sadje, narezano na koščke. Oh, kako ga je oboževal! Še danes se mu kar zasvetijo oči, ko zagleda jabolko ali banano.
Prvo spoznavanje z okusi
Če malce pobrskam po spominu ... Pri šestih mesecih sem mu začela uvajati gosto hrano. Pri tem sem morala biti zelo previdna, ker je imel povečano tveganje za nastanek alergij. Priznati moram, da se je zeloooo rad dojil in mamino mleko je težko zamenjal za kakšno drugo živilo. Hihihihi ... No, dejansko obdobje, da je začel jesti v pravem pomenu, se je začelo okrog 10., 11. meseca njegove starosti. Ključen je bil 11. mesec, ko sem ga začela dnevno puščati v varstvu. Postopoma sva takrat tudi prekinila z jutranjim in občasnim dnevnim dojenjem. Prav v vrtcu je začel jesti različna živila in spoznavati pestro paleto okusov, doma posebnega zanimanja za to ni pokazal. Nikakor pa ni rad na splošno preizkušal različnih jedi.
Če si mu postregel tisto, kar ima rad, je lahko pojedel v ogromni količini. Če pa česa ni maral, pa se je uprl in sploh ni odprl ust. Tako da pri nas nismo bili navajeni na to, da bi si sam dajal v usta posamezne koščke, da bi se razjezil in bi krožnik končal na tleh ipd. Od nekdaj je imel rad mlečne izdelke, teknil mu je tudi kruh, najbolj pa se je razveselil testenin s paradižnikovo omako, ki so še danes njegova najbolj priljubljena jed. Če mu zraven postrežem še koruzo, bo želel še repete. Poskusiti sem mu sicer do 13. meseca dala že vse, ampak kaj je maral od tega, je povsem druga zgodba ... Uf, ne, spomnim se, da mu takrat še nisem dala poskusiti jagod in rib s kostmi. Tudi sladkarije in sladoled sem mu omejevala. Sam še ni znal izraziti želje po sladkem, tako da sem to dejstvo kar malce izkoriščala.
Aleks je jedel povsem enake obroke kot midva, zanj nisem uporabljala drugačnih začimb. Pazila sem seveda, da kosila nisem preveč solila. Ampak pravzaprav to počnem tudi zaradi sebe in partnerja. Vem, da preveč slano ni zdravo. Tudi pekoče hrane mu nisem ponudila. Drugače pa nisem več tako pazila, kaj vse mu dam jesti, ker v varstvu in vrtcu ne posvečajo preveč pozornosti začinjenosti. No, seveda so kosila manj začinjena, ampak ne tako bistveno, kot če bi jih pripravili za odraslo osebo.
Zelo hitro je začel Aleks samostojno uporabljati žlico. Največ težav mu je povzročala juha, ki je nikakor ni uspel obdržati na žlici. Uspešen je bil pri tem, da je košček mesa zapičil na vilice. To mu je bilo pravzaprav zelo zanimivo in je želel biti pri tem samostojen. Ponavadi je bilo tako, da je vsak obrok začel jesti sam, tako je bilo tudi v vrtcu. Ko mu je koncentracija začela padati, mu je vzgojiteljica pomagala, doma pa jaz. Če tega ne bi storili, bi premalo pojedel. Nekako se mu ni več ljubilo, videti je bilo, kot da je že utrujen od truda, ki ga je vložil v prenašanje hrane od krožnika do ust.
Vedno za mizo
Pri vsakem obroku je vedno sedel za mizo. Že pri prvih žličkah je bilo tako, pri tem sem bila dosledna. Vedno je tudi jedel skupaj z nama, ponavadi smo skupaj kosili in večerjali. Zelo priročen je bil stolček za hranjenje Triumf. Sprva sem ga uporabljala kot gugalnik, ki sem ga postavila na jedilno mizo, medtem ko sem jaz kuhala. Aleks je pozorno opazoval, kako jaz sekljam, režem, mešam, gnetem, ropotam z lonci, pomivam posodo ... Velika velika prednost takšnega stolčka je ravno gugalnik. Druga poglavitna prednost tega stolčka pa je, da je nekako rastel skupaj z Aleksom. Vesela sem bila, da nisem potrebovala dodatne opreme. Stolček je bil top! No, še vedno je! Tudi danes je zelooo v uporabi. Še enkrat moram poudariti - resnično raste z otrokom. Gugalnik je kar naenkrat stolček, samo dvignila sem ga in že je lahko lepo sedel za mizo skupaj z nama in obedoval. Odlično je to, da ga lahko nastavimo na različne višine. Ampak to še ni vse. To je res poseben stolček. Ima tudi funkcijo za vrtenje pesmic. Aleks je med mojim kuhanjem imel še pravi glasbeni koncert. Otroški zborčki so mu prepevali in nikakor ni imel časa, da bi začel jamrati ali tarnati. Hihihihi, verjetno mi je prav zaradi tega uspelo pripraviti vse tiste odlične narastke in lazanje, ki so mi vzeli malo več časa.
Z nama tudi v restavraciji
Obedovanje v restavracijah je vedno potekalo brez posebne drame. Povsem se je navadil na to, ker midva s partnerjem zelo rada jeva v izbranih restavracijah in gostilnah. Okolje mu je povsem domače. Tudi tam vedno poskuša jesti sam. Najbolj zoprno mi je, ko v restvraciji nimajo stolčka za otroke. To namreč pomeni njegovo sedenje v najinem naročju in posledično eden od naju ne more normalno jesti. Včasih se v takšnem primeru posluživa vozička, da naju opazuje in tako ga tudi lažje nahranim. No, če pa sem povsem iskrena - čisto sproščeno pa s partnerjem kosila ali večerje še nisva pojedla. Sin poje en dva tri in potem je treba poskrbeti za animacijo. Prav tako mu je treba vse skupaj narezati in potem jaz izgubim voljo za lastno obedovanje ... Ampak nikoli naju ni bilo sram, nikoli restavracije nismo morali predčasno zapustiti. Nikoli ni jokal, polival, jemal z mize, vedno je pravzaprav opazoval, kaj počneva midva in kaj natakarji.
