Ana je mamica ljubkega sinka Aleksa, ki vse prisotne v sekundi osvoji s svojim nasmeškom. Vsak mesec bomo v dnevniku razvojnih mejnikov spremljali njegove male in velike dosežke, ga spodbujali, da gre naprej novim ciljem in zmagam naproti, navijali zanj, da osvoji še najbolj zahtevne izzive, premaga vse ovire in nenehno uživa med raziskovanjem neznanega. Vedno znova bomo pokukali v njegov radovedni in igrivi otroški svet.
Pa smo že pri starosti 15 mesecev. ... Aleks je pri 15 mesecih hodil, plezal, samostojno jedel, začenjal je z izgovorjavo prvih besed in njihovim zlaganjem v stavek. V tem obdobju ga je zanimalo prav vse, najbolj pa avtomobili in knjige.
V naši družini žal ni prisoten talent za umetnost, risanje, ustvarjanje ...
.. tako da teh genov ni mogel podedovati. No, če sem iskrena, seveda znam risati, ampak verjetno ne bi požela velikega aplavza. Očka Klemen zna zelo lepo narisati različne avtomobile. Tako da je bila mogoče moja trditev, da ne znamo risati, malce pretežka. Hihihi ... Je pa res, da Aleks zelo rad riše. Že od nekdaj ... Presenetilo me je to, da je že zelo zgodaj začel držati pravilno svinčnik, ne da mi mu midva to pokazala. Verjetno je to tudi super, ker bo potem tudi znal pravilno držati pisalo, ko bo čas za prve črke. Zelo hitro nas je na svojih risbicah presenetil s krogi. Ja, seveda so bile zraven prisotne tudi tiste slavne otroške ''čičke čačke''. To so bile njegove prve risbice, v katerih, četudi sem jih obračala levo, desno, gor in dol, nisem videla globljega pomena, sem pa bila zeloooo ponosna nanj, da mu je uspel nov dosežek. Prva risbica je tudi shranjena, da si jo bo lahko ogledal, ko bo odrasel. Vseh njegovih umetnin nimamo razstavljenih doma, se pa nahajajo na posebnem mestu.
Zanimivo je to, da je že takoj začel risati z levo in desno roko. In tako je tudi danes. Včasih drži barvico z levo roko, včasih desno, večinoma pa pravzaprav z desno. Še enkrat moram izpostaviti, da jo drži ves čas pravilno, tako kot jo držimo odrasli. Mogoče se je ta drža sčasoma popačila, ampak še vedno, ko je spočit in zbran, jo lepo prime. Na začetku je uporabljal debelejše barvice, primernejše za mlajše otroke.
Svojega otroka nisem z besedami in dejanji spodbujala h kreativnosti, ampak ...
Kot vzgojiteljica zelo dobro vem, da okolje zelo spodbuja otrokovo igro in domišljijo, zato ima že od začetka pripravljeno mizo z rolo belega papirja. Na dosegu rok ima barvice in flomastre. Mogoče je ta svoboda tudi posledica tega, da ni nikoli čečkal po stenah in pohištvu, ampak res vedno samo po papirju. Zelo hitro sem vzpostavila zaupanje vanj, da je lahko samostojno brez dodatnih omejitev kreativen in raziskuje. Prav zato je bilo navdušenje iz dneva v dan vse večje. Trkam, trkam ... svojih umetnin še ni ovekovečil na stenah ... Upam, da tako ostane. Preselili smo se v novo stanovanje in nad tem zagotovo ne bi bila navdušena ne jaz in ne očka. Verjetno bi bil on kar precej hud.
Dobro, nekaj ''čičke čačk'' je končalo na mizi, ampak to je bolj posledica nesreče oz. nesposobnosti, da se drži točno linije papirja. Seveda mu uide barvica čez list papirja in potem uporabim povsem preprosto čistilo za površine in en dva tri ni več sledi. Pozorni opzovalec bi zagotovo našel kakšen barvni madež na mizi, ampak ga v uporabi njegovega pohištva ne želiva omejevati tako kot v uporabi skupnega. Ve, da je pohištvo njegovo in prav je, da se na takšen način nauči skrbeti zanj. Tako bo tudi uvidel, kaj se zgodi z njim, če ne ravna ustrezno.
Iskala sem načine, kako Aleksu ustvariti še bolj kreativen prostor.
Zasledila sem, da je fino, če imajo otroci na voljo, da ustvarjajo v različnih položajih. To pomeni, da ne rišejo vedno za mizo in sede. Iskala sem idejo oz. rešitev, da bi mu dala nekaj na steno ali tla. Ker smo mame vztrajne, sem jo tudi našla. Bravo, jaz! Takoj sem šla v nakup XXL pobarvanke, ki sem jo nalepila na steno. Tako da je dejansko stal in barval. Ko se je usedel na tla, jo je še vedno lahko barval.
Aleks je velik približno 70 cm in ta pobarvanka je definitivno večja od njega. In to mi je izredno všeč, ker pride ustvarjanje v stoječem položaju resnično do izraza. Pravzaprav sem z njo ugotovila, da ima zelo rad pobarvanke. In seveda flomastre. Kupila sem mu čarobne flomastre. Če gre z belim flomastrom povrh, se barva spremeni. To mu je zelo všeč. Tako da vsak dan zdaj barva in riše. To počne približno strnjenih pet minut, vmes se sprehodi in še kaj drugega pogleda, potem nadaljuje. Njegovo barvanje traja približno 15 minut.
V tem obdobju sem mu tudi ustvarila prav poseben kotiček, da ustvarjanje poteka nemoteno. Ima namreč mizico in stolček, primerna njegovi višini. Takšna ureditev mi je bila pomembna zato, ker prav za to mizico tudi zjutraj pije kakav in samostojno čez dan malica. S tem je dobil občutek samostojnosti, hkrati pa sem jaz sproščena, ker vem, da ne more pasti in da ni nobene nevarnosti. Ko jemo zajtrk, kosilo in večerjo, pa skupaj sedimo za veliko kuhinjsko mizo.
Ustvarjanje, ustvarjanje, ustvarjanje ...
Pred hišo imamo prostoren dovoz, na katerem riše s kredami. Gre za povsem prosto, nevodeno ustvarjanje. Pri risnaju s kredmi ni tako spreten, ni natančnih potez, ker so velike. Hihihi, že odrasli težko narišemo lepo mojstrovino. Večinoma vleče črte, barva določeno površino, ni opaznih krogov. Zraven tudi jaz rišem in mu pri tem razlagam, kaj bom ustvarila.
Ko je dopolnil eno leto, sem mu tako kupila najprej barvice, nato flomastre in nazadnje še prstne barve. Z vodenimi in tempera barvicami se doma še ni srečal, zagotovo pa jih je spoznal v vrtcu. Ko ima na voljo prstne barve, ga zaščitim, da na njegovih oblačilih ne pristanejo številni madeži. Vedno ima pred sabo velik list papirja in potem veselo namaka prstke v različne barve. Hihihi, prstni odtisi so potem eden na drugem in končni rezultat je povsem črna slika. Ampak v tej aktivnosti uživa, ni mu neprijetno, ker ima umazane prstke. No, po uporabi določene barve, vedno želi, da mu prstek obrišem.
V restavracijo ali gostilno ponavadi vzamem s sabo tablični računalnik z majhnim svinčnikom. Kot tabla piši - briši. Včasih smo imeli tablice, na katero si narisal in potem si potegnil brisalo po njej ter se je vse zbrisalo. Nekaj časa se zamoti s tem, ampak potem mu postane vse drugo zanimivo.
Za konec bi še poudraila, da mu pustim, da svobodno ustvarja in ga ne učim, kako se nariše roža, sonce, človek ipd. Otroci slejkoprej pridejo v obdobje, ko ugotovijo, da znamo odrasli lepo risati. Zagotovo zato pride tudi obdobje, ko ne želijo več risati, ker menijo, da ne znajo tako lepo risati kot mamica in očka. Verjamem, da bo obdobje učenja risanja pri Aleksu še prišlo, ker se otroci zgledujejo po nas in imajo željo, da postanejo tudi takšni, kot smo mi, starši. Zato mi v tem obdobju, ko šele dobro poimenuje določene predmete, ni smiselno, da ga usmerjam, kako naj riše. Menim, da bi mu s tem vzela ljubezen do barvanja in risanja. V prihodnje načrtujem, da bi skupaj z očkom imela ustvarjalni dan. Prepričana sem, da bo Aleksu to zanimivo približno po tretjem letu, ko se otrokova koncentracija časovno že podaljša in ima željo po tem, da nekaj ustvari. To jim takrat že veliko pomeni ... Že nestrpno pričakujem to obdobje ... Hihihi ...
