Ana je mamica ljubkega sinka Aleksa, ki vse prisotne v sekundi osvoji s svojim nasmeškom. Vsak mesec bomo v dnevniku razvojnih mejnikov spremljali njegove male in velike dosežke, ga spodbujali, da gre naprej novim ciljem in zmagam naproti, navijali zanj, da osvoji še najbolj zahtevne izzive, premaga vse ovire in nenehno uživa med raziskovanjem neznanega. Vedno znova bomo pokukali v njegov radovedni in igrivi otroški svet.
Prve Aleksove besede
Aleks je začel že pri starosti šest mesecev tvoriti prve glasove in njegov govor se je razvijal zelo hitro. Približno, ko je bil star eno leto, je že uporabljal prve besede, ki so bile zelo kompleksne. Ni izgovarjal le zlogov, ampak so bile to prave besede. No, seveda je v kombinaciji s kretnjami znal že zelo dobro povedati, kaj želi. Njegovi prvi besedi sta bili mama in amam, ki sem ju slišala že, ko je bil star približno eno leto. Bila sem zelo vesela in hkrati ponosna nanj. Naslednje prve besede so se nanašale predvsem na zadovoljevanje njegovih potreb: ''Ninanana, amama, pil, mami ...''
Pri 16 mesecih že lepo izgovarja besede, tvori stavke, vse pa se nanaša na to, kar vidi. Ko vidi muco, reče: ''Mijav mijav.'' Ko vidi kužka, reče: ''Hov hov.'' Pogostokrat ga slišimo: ''Mami, pa pa. Mami kuha.'' Zanimivo je to, da zdaj zna poimenovati tudi sebe. Namesto Aleks reče: ''Ai. Ali. Alek.'' Najbolj smešna beseda, ki mi bo za vedno ostala v spominu, je abibus, kar pomeni avtobus. Besede pa ne uporablja v komunikaciji samo z bližnjimi družinskimi člani, ampak z vsemi. Res pa je, da v družbi neznane ali premalokrat videne osebe potrebuje več časa, da se sprosti in potem spregovori. Aleksa sem vedno dobro razumela, kaj mi želi povedati. Resnično je vedno zelo lepo, razločno izgovarjal besede in kot sem že omenila - s kretnjami si je zelo jasno pomagal. Pravzaprav so tudi ostali zelo dobro vedeli, kaj želi povedati.
Knjige so ga začele zanimati pri 16 mesecih
Preden se je Aleks rodil, sem prebrala, da je zelo dobro veliko brati otrokom. Bila sem prepričana, da bom jaz tudi to počela. Prve tri mesece mu nisem, potem sem sama sebi ukazala, da je zdaj skrajni čas, da mu začnem pripovedovati pravljice. Hm, ampak imela sem občutek, da berem sama sebi. No, verjetno je nanj to kako pozitivno vplivalo, ampak videti je bilo, kot da berem steni. Zato sem branje opustila, dokler ni sam pokazal interesa za to. Pri starosti 16 mesecev ga zdaj zelo zanimajo knjige in nenehno mi jih prinaša. Vidi, kako v vrtcu otroci in vzgojiteljica ''berejo'' in očitno mu je to všeč.
Drugače je imel knjige nenehno na voljo. Knjižno polico smo mu postavili v našem domu, ko smo se preselili. Takrat je bil star osem mesecev. Slikanice je včasih vzel in jih listal samostojno, nisva pa mu z očkom brala ure in ure. In tako je še sedaj ... Ko zaključi z gledanjem knjigice, jo prinese še meni ali očku in reče: ''Pebeli.'' Vzamem ga v naročje in mu začnem brati ali pripovedovati, kaj je na slikah. Veliko knjig je dobil v dar od moje sodelavke. Njeni otroci so bili že veliki, ko sem jaz rodila, zato ima Aleks ogromno knjižno zbirko.
Sedaj mu berem skoraj vsak dan, včasih si pogledava več knjig, včasih samo eno. Ponavadi je čas za pravljico pred spanjem. Če pa je slučajno preveč zaspan, pa kar pozabi na pravljico in takoj zapre oči.
Verjamem, da je branje za otroka definitivno koristno, ker s tem širi besedni zaklad, dobi dober govorni vzgled, se uči slovenskega knjižnega jezika in pravilne izgovorjave. Pravzaprav mu je knjiga neka osnova za izgovorjavo, da mu je potem veliko lažje komunicirati. Poleg branja pa vidim vzrok za Aleksov hiter začetek govorenja v tem, da sem mu veliko opisovala in razlagala vsak svoj korak od prvega dneva njegovega življenja. Med porodniškim dopustom, ko sva bila dopoldne sama doma, sem se ves čas pogovarjala z njim. Nenehno sem mu nekaj razlagala in razlagala. Ko sva šla na sprehod, sem mu podrobno opisovala, kaj vse vidiva. Ja, tudi po naravi sem velika klepetulja, pravzaprav smo vsi v moji družini takšni. Tudi Aleksov očka je zelo zgovoren. Tako je bil ves čas obkrožen z govoričenjem, zato je bilo logično, da bo začel zelo hitro govoriti. Ko je začel Aleks govoriti, mi je moja mama zaupala, da sem tudi jaz že pri enem letu znala veliko povedati.
Aleksu so najbolj všeč interaktivne knjige, pri katerih sam govori ali mora kaj poiskati. Pozorno mi prisluhne, ko ga jaz ob listanju slikanice kaj sprašujem. Najbolj je navdušen nad dvema knjižicama in obe sta povezani z živalmi. Interaktivna knjižica Gozd je top. Kupila sem jo na spletni strani Superbaby. V njej nastopa zelo veliko živali. Aleks jih zna vse poimenovati, zelo zabavno pa ga je poslušati, ko jih oponaša še glasovno. Interaktivno knjižico Nebo vsak dan vzame v roke. Gre za leseno knjigico, neuničljivo, v kateri sta glavni junakinji simpatična čebelica in prikupna ptičica, ki raziskujeta pokrajino z neba. To sta res super knjižici, ker se z njima Aleks zamoti, ni mu dolgčas, vedno znova nekaj aktivno počne, med tem ko ju drži v rokah. In nenehno zraven govori. Razlaga. Kot sem mu jaz na najinih sprehodih ...
Odpeljala sem ga kdaj pa kdaj že tudi v knjižnico in knjigarno. No, hm ... priznati moram, da sva zadnje čase redko v knjižnici. Ko sva bila nazadnje, je bil malo še premajhen in ni dojel, čemu je sploh namenjena. Želel je imeti kar vse knjige, nikakor mu nisem mogla pojasniti, da si jih bova sposodila samo nekaj. Ampak ravno te dni se spet odpravljava v knjižnico. Vključena sem tudi v poseben knjižni klub in vsake tri mesece v knjigarni izbereva knjigo zanj.
