Ana je mamica ljubkega sinka Aleksa, ki vse prisotne v sekundi osvoji s svojim nasmeškom. Vsak mesec bomo v dnevniku razvojnih mejnikov spremljali njegove male in velike dosežke, ga spodbujali, da gre naprej novim ciljem in zmagam naproti, navijali zanj, da osvoji še najbolj zahtevne izzive, premaga vse ovire in nenehno uživa med raziskovanjem neznanega. Vedno znova bomo pokukali v njegov radovedni in igrivi otroški svet.
Gibalno je zelo spreten
Aleks je star 17 mesecev in v tem obdobju že pleza po leseni lestvi, samostojno sedi, zelo rad spleza na sedežno, posteljo, stolček za hranjenje ... Uživa v plezanju po igralih na otroškem igrišču. Zelo je spreten pri vožnji s poganjalcem, kar je tudi njegova najljubša aktivnost. Zelo hitro je zamenjal tricikel za poganjalec in moram priznati, da je hitro osvojil novo veščino. Opažam, da je gibalno zelo spreten, ni neroden. Dejansko na to vpliva dejstvo, da zelo dolgo ni začel hoditi. Verjetno k vsemu tudi prispeva njegov značaj. Ko se nečesa loti, želi to narediti 100-odstotno. Mislim, da raje ni hodil, dokler ni bil popolnoma prepričan, da mu bo to super uspelo. In ker je bil pri hoji zelo samozavesten, je zelo hitro osvojil tudi ostale gibalne spretnosti. Ne utrudi se hitro, njegova gibalna aktivnost čez dan pa ni toliko povezana s tem, ali bo zvečer lažje zaspal. Menim, da ga miselna aktivnost bolj utrudi.
Moram kar potrkati ... Do sedaj ni imel nezgod. Ni še ''pridelal'' večjih bušk. Res, res je zelo spreten. Kljub temu mi je že večkrat zastal dih ... Ampak skozi vse mesece sem se tudi jaz naučila nekaj ... Pustiti mu moram, da ima čim več priložnosti. Ne smem mu s svojo reakcijo ustvariti paničnega trenutka in poveličevati nekaj, kar mogoče na koncu sploh ni grozno. Res pa je - če mu nekaj ne uspeva, ni nikakor vztrajen. Ne bo poskušal večkrat splezati, ampak bo to raje opustil in se domislil česa novega. Ne vrne se nazaj k tisti aktivnosti. Ja, kot vsako mamo pa me je vseeno vedno strah, da se mu lahko kaj pripeti. Z očmi ves čas spremljam njegovo gibanje, dejanja, ne hodim pa ves čas ob njem. Ne lovim ga, pač ga pustim, da pade. Mora znati tudi pasti. Padci so v gibalnem razvoju pomembni. Njegov razvoj nenehno spremljam, zato mu tudi čim bolj prilagajam okolja, v katerih se giblje.
V vrtcu so v tem obdobju zelo aktivni. Pogostokrat gredo na sprehod, vsak četrtek pa so na urniku različni poligoni v dvorani.
Skupaj s partnerjem zelo podpirava njegov gibalni razvoj. Zelo veliko smo zunaj. Sprehajamo se, Aleks vozi poganjalec ... Pogostokrat obiščemo tudi kakšno igralnico, v kateri lahko veliko pleza. Že zdaj razmišljam - ko bo dopolnil dve leti, ga bom vpisala na telovadbo. Prebrala sem veliko študij, ki pričajo - če so otroci v zgodnjem otroštvu aktivni, to zelo dobro vpliva tudi na razvoj možganov. Otroci se prek gibanja zelo dobro učijo. Na splošno nam fizična kondicija v življenju pomaga pri tem, da lažje prebrodimo dan. Če smo fizično pripravljeni, smo potem tudi psihično bolj stabilni.
Pomembnost ureditve okolja za otroka
Kot sem že izpostavila, sem Aleksu prilagodila okolje, da je čim več samostojno osvajal razne mejnike. Tako sem mu v otroški sobi postavila zaboj za igrače, da ima vse igrače na dosegu rok. Obenem sem se s tem izognila nevarnemu in nepotrebnemu plezanju po policah ali omarah. Na tla sem mu tudi postavila vzmetnico. V svojem kotičku ima tudi nizko knjižno polico. Res želim, da ima vse skupaj bolj pri oz. na tleh. Želim, da do vsega doseže varno tudi brez najinega nadzora in pomoči. Tudi v kopalnici. Roke si umiva na bideju, kjer ima tudi svoje milo. Na polici zraven ima zobno krtačko in brisačo, tako da resnično do vsega dostopa sam. S pomočjo posebnih Montessori nožev si sam nareže sadje in še in še bi lahko naštevala, kako samostojno koraka v svet ...
Seveda pa tudi doma spodbujam, da je aktiven, k čemur zelo veliko pripomore tudi lesena lestev Montessori, ki sem jo postavila na sredino njegove sobe. Lestev je resnično odlična, saj z njo otrok uri ravnotežje in spretnost. Vesela sem, da obstaja takšen pripomoček, po katerem lahko Aleks pleza, saj je resnično popolnoma prilagojen njemu. Kot bi imel svoje otroško igrišče, vendar je plezalo nižje. Pravzaprav mu je lestev izhodišče tudi za nadaljnjo igro. Včasih si naredi šotor in se skriva v njem. Včasih povežem lestev še s sedežno in potem pleza gor in dol, gor in dol ... Super je, ker je v skladu s pedagogiko Marie Montessori. Podpiram njeno načelo, ki zagovarja to, da otrok naredi vse sam. Zavzemala se je, da so otroci čim več samostojni, vendar mora biti prostor prilagojen njihovim potrebam. Okolje je pravzaprav tisto, ki jim dejansko daje podporo, da so čim bolj samostojni.
