Sodobna družba se na vsakem koraku srečuje s predsodki. Vprašajmo se, zakaj je tako. Zakaj imamo negativne predsodke, ki vključujejo negativna čustva do različnih skupin, na podlagi rase, spola, vere, kulture ali česa drugega? Zakaj vidimo razlike in jim pripisujemo negativno konotacijo? Starši smo tisti, ki moramo otrokom pošiljati pozitivna sporočila in jih vzgajati 24 ur na dan, vse dni v tednu o tem, da smo prav vsi edinstveni, da si vsi zaslužimo enako obravnavo, da moramo drug do drugega biti sočutni, da moramo preseči oklepe, ki nam jih narekuje ujetost v predsodke, in slikati svet, v katerem se bomo vsi počutili sprejeto, srečno, ljubljeno, izpopolnjeno, ne glede spolno usmerjenost, telesne značilnosti, versko pripadnost, barvo kože ...
Predsodke do družbenih skupin ali posameznikov spremljajo močna čustva
Romana Čolić, mag. zdš, zakonska in družinska psihoterapevtka, razlaga, da je predsodek preprosto rečeno odklonilen odnos do nekoga ali nečesa. Predsodki močno vplivajo na to, kako se vedemo, kakšne besede uporabljamo, kakšna so naša dejanja, ko smo v stiku z drugimi, ki so drugačni od nas. Tega se sami lahko zavedamo ali pa tudi ne, ampak ''gojenje'' takšnih predsodkov do kakršne koli družbene skupine ali posameznika, ki izhaja iz njihovega
- videza,
- fizičnega stanja,
- pripadnosti etnični ali verski skupini,
- pripadnosti drugi kulturi,
- spola,
- starosti,
- barve kože ... vodi k temu, da se zato nekateri počutijo manjvredno, ponižano in so potisnjeni v kot.
Predsodke lahko izražamo na različne načine z
- ogovarjanjem,
- izogibanjem,
- diskriminacijo,
- nasiljem,
- cinizmom,
- ignoriranjem,
- tudi z iztrebljanjem ali
- fizičnim preganjanjem ...
Vzrok za takšno obnašanje je globok in po besedah strokovnjakinje lahko izhaja iz strahu. ''Za predsodki je lahko strah, prepričanje oziroma stališče, ki smo se ga seveda nekje naučili in pogosto ni upravičeno, argumentirano in preverjeno. Predsodke navadno spremljajo močna čustva, ki tudi dajejo težo predsodku in ravno zaradi tega je sprememba toliko težja. Velikokrat je zadaj nevedenje oziroma nepoznavanje predsodka do na primer določene skupine ljudi, kulture ipd.''
Posledice takšnih predsodkov, ki jih ''gojimo'' v sebi
Čeprav bi pričakovali, da se je z razvojem družbe spremenilo tudi naše gledanje na drugačne od nas, da smo predsodke presegli in imamo odprt odnos do temnopoltih, prekomerno težkih, invalidov, beguncev, starejših ipd., še vedno obstajajo posamezniki, ki bodo nanje ''metali'' opazke, kletvice, jim prepovedali dostop do nečesa, jih pretepali, o njih napisali številne šale, širili laži ...
Ampak uvideti moramo že zdaj, takoj, da ima takšno ''obsojanje'' tudi posledice, ki so lahko zelo subtilne, površinske ali pa celo zelo močne, razdiralne. Romana Čolić pojasnjuje, da so posledice diskriminacije in nestrpnosti do drugačnih od nas najmočnejše na čustveni ravni. Se sploh vprašamo, kako se ob tem počuti diskriminirana oseba? Se vprašamo, kako bi bilo nam, če bi bili v njeni koži? ''Diskriminirana oseba lahko občuti veliko jeze, žalosti, izločenost, nesprejetost, nepripadnost in tesnobo, izgubi interes oziroma voljo za izobraževanje, za zaposlitev ipd., vse skupaj jo lahko privede celo do tega, da se sama odmakne oziroma družbeno izolira.'' Ozavestiti moramo, da ima diskriminacija močan vpliv na posameznika, morda bolj močan, kot se tega zavedamo, saj se iz zgoraj navedenih občutij lahko razvijejo različne motnje (na primer motnje prehranjevanja, duševne motnje), to lahko pelje k zlorabi substanc in drugim škodljivim vedenjem. Še več, dolgotrajna izpostavljenost lahko vodi tudi v sovraštvo, ki je usmerjeno proti posameznikom ali skupini ljudi, v kriminalna dejanja in povzroči materialno, ekonomsko škodo.
Zakonska in družinska psihoterapevtka ocenjuje, da se težava skriva v tem, da predsodki povzročajo ločevanje družbe na ''mi'' in ''vi'', kar onemogoča sodelovanje, izgubi se občutek varnosti in zaupanje, ni sprejetosti, in če gledamo širše - onemogočeni sta povezanost in družbena rast.
Ko je žrtev predsodkov otrok ...
Prepogosto nas stisne v srcu, ko prebiramo ali poslušamo, morda celo vidimo, kako se krivica godi otrokom. Še vedno jih je preveč žrtev predsodkov. In čeprav mislimo, da se to ne more zgoditi našemu otroku, je dobro, da znamo reagirati v morebitni takšni situaciji. Dejstva, da je vaš otrok žrtev predsodkov, ne morete pomesti pod preprogo, ne morete si zatiskati oči pred tem, ampak morate nemudoma ukrepati. Če se mu to pripeti zaradi videza, barve kože, socialnega statusa, sposobnosti ali nesposobnosti, spola, spolne usmerjenosti ... in je temu izpostavljen dlje časa, lahko to botruje slabi samopodobi in nizki samozavesti. Otrok lahko v sebi kopiči veliko neizražene jeze, lahko pa se razvijeta tudi depresija ali samopoškodbeno vedenje. ''Poleg duševne bolečine in ranjenosti lahko diskriminirana oseba razvije obrambno in napadalno vedenje ne le do tistih, ki ga žalijo, ampak generalno. Predvsem lahko diskriminacija posameznika ohromi. Prikrajša ga lahko za razvoj lastnega potenciala, saj morda zaradi diskriminacije ne dobi priložnosti ali pa lastnega potenciala ne razvije, ker svojo energijo usmerja v preživetje. Energijo usmerja v borbo, da bi se to prenehalo, s tem pa izgubi energijo za razvoj lastnih sposobnosti in potenciala, saj je fokus le na tem, kako se obraniti in preživeti,'' nazorno razloži Romana Čolić.
Polaga nam na srce, da žrtvi pomagamo. Kako?
- Tako, da ji zagotovimo varen prostor in razumevajoče okolje vsaj v odnosu z nami.
- Če kot starši, pedagogi ali drugi odrasli tega sami ne zmoremo, je prav, da za otroka najdemo drugo varno okolje oziroma drugo strokovno pomoč, kjer bo slišan, viden, opažen in sprejet.
''Smiselno in pomembno je pri tej osebi prepoznati in krepiti tudi pozitivne lastnosti ter razbrati potencial, ki ga nosi v sebi. Potrebna je velika mera spoštovanja in iskrenosti. Kot odrasli moramo biti sposobni s svojim odzivanjem izkazati spoštovanje osebi, ki je diskriminirana, je ne smemo soditi in moramo biti v odnosu z njo iskreni ter dobronamerni.''
Vzgajajmo otroke, da gledajo na svet in ljudi brez predsodkov
Starši smo zrcalo. S svojimi načini sporočanja, komunikacijo in dejanji kažemo otrokom, kako naj se obnašajo, ko so v stiku s pripadnikom druge rase, narodnosti, vere, kulture, spola, s tistimi, ki imajo drugačna prepričanja kot oni, ki imajo drugačne lase kot oni, ki mogoče nosijo očala ali so prekomerno težki ... Včasih nevede v določeni situaciji reagiramo, kot ne bi smeli. A nismo le starši tisti, od katerih otroci kot nenehni opazovalci prevzemajo vedenje v družbi. Močan vpliv na njihovo vedenje z ali brez predsodkov imajo tudi drugi sovrstniki, odrasli, s katerimi so v vsakdanjem stiku, določena sporočila ponotranjijo tudi iz filmov ali glasbe. Zato je nujno, da se veliko pogovarjate z otroki tudi o tej tematiki.
- Razložite jim, da so edinstveni, da se razlikujejo od vrtčevskih prijateljev in sošolcev, ker imajo morda rdečkaste lase in pegice, ker nosijo očala, so suhljati ali so zelo dobri v matematiki. Dajte jim vedeti, da obstajajo na svetu nekateri, ki delajo razlike, na podlagi katerih so določene osebe ali skupine prizadete, ampak to ni prav.
-Vsak trenutek izkoristite za debato o nestrpnosti, iztočnica vam je lahko obravnavana tematika v filmu, risanki ali knjigi. Naj bo vaš skupni čas dobro izkoriščen tudi za vzgojo o tem, kako biti sočuten do drugih in kako sprejemati drugačnost odprtih rok.
- Obiščite muzeje, antikvariate in galerije, udeležite se različnih kulturnih dogodkov, obiščite babico v domu starejših občanov, poglejte si tekmovanje paraolimpijcev, potujte po svetu ... in otroku podarite dragoceno razumevanje drugačnosti. Poglobite se v to, da smo vsi edinstveni in to ne sme biti vzrok za poniževanje, ogovarjanje, zmerjanje, zaničevanje in odrivanje stran od sebe. Poskrbite, da otrok pride v stik z drugačno kulturo, raso, vero, zgodovino in skupino.
- Naučite jih, da cenijo in spoštujejo vsakogar. Postavijo naj se v čevlje drugega in razmislijo, kaj tista oseba doživlja. Svetujte jim, da so pozorni poslušalci in natančni opazovalci.
- Še več, imate moč, da skupaj postanete zagovorniki tistih, do katerih imajo drugi predsodke. Otroka podučite, naj pomaga drugemu v stiski, ko je le-ta ''napaden'' zaradi drugačnosti. Lahko se skupaj pridružite tudi kot prostovoljci kakšnemu društvu in organizaciji ter pomagate po svojih močeh.
- Velja, da le ena sama prijazna beseda človeku spremeni dan. Ogovorite druge in jim zaželite lepo jutro. Otrok lahko to vidi vsak dan, na vsakem koraku.
Še enkrat izpostavimo, kaj je poglavitno za starše. Romana Čolić, mag. zdš, zakonska in družinska psihoterapevtka, pravi: ''Pomembno je, kakšno stališče imamo mi, odrasli, kako se mi vedemo do drugih narodov, ras, ver, kultur, do drugačnosti. S tem dajemo največji zgled in s tem učimo in vzgajamo otroke v smeri sprejemanja drugačnosti ter različnosti. Ključno je, da se odrasli/starši vprašamo, kakšen je moj odnos do drugačnosti, drugega naroda, rase, kulture, vere ... Kaj jaz kot odrasli doživljam in čutim? In če imam sam predsodek, kaj lahko naredim?''
Kako torej dejansko preprečiti, da bi otrok dajal diskriminatorne izjave, da bi bil slepo zavarovan v svoje napačno prepričanje? Strokovnjakinja pojasnjuje, da je to tek na dolge proge, vzgoja otroka skozi vsa starostna obdobja, od prvega dne. Opozarja, da to zahteva:
- dnevno prisotnost staršev,
- zanimanje staršev za otroka,
- nudenje varnega čustvenega prostora otroku, v katerega se ta lahko zateče in kjer se lahko izrazi.
Kot smo že omenili, morate si vzeti čas za pogovor z otrokom o tem, kar on doživlja ob določenih situacijah, skupinah ljudi, drugačnosti. Pri tem pa odigra veliko vlogo zgled odraslih. ''Kako se odrasli spopadajo z določeno drugačnostjo, kako in koliko zmorejo sami sprejemati drugačnost in različnost. Na tem mestu je zelo dobro izhajati iz reka ''Ne stori drugemu tistega, česar ne bi želel, da drugi stori tebi.'' Torej, ključno je učenje sprejemanja drugačnosti, spodbujanje čustvene inteligence in empatije. To pa naredimo s svojim odnosom do otroka, če je ta seveda empatičen in spodbuja sprejemanje drugačnega pogleda ali čustvovanja.''
Soočanje s predsodki na različne načine
Spoznali smo, da imamo predsodke, kakšni so, kako lahko izkoreninimo takšen ''plevel'', kako smo lahko zgled otrokom, kako jim lahko pokažemo, da so bolj empatični. Če pa se zavedamo, da smo ujeti v vrtinec predsodkov na podlagi svojih prepričanj, je prav, da to nemudoma zaustavimo.
- Kot je omenila strokovnjakinja, postavite se v kožo drugega, pomislite, kako bi bilo vam, če bi drugi o vas mislili slabo.
- Poskušajte se čim več informirati, povežite se z društvi in organizacijami ter poskušajte razumeti drugačnost.
- Pojdite v svet, v klub, na dogodek in pridite v stik z drugo kulturo, vero, raso ... Ne izogibajte se nikomur, ker je drugačen od vas zaradi kakršnekoli lastnosti.
- Podprite sprejemanje zakonov in predpisov, ki zahtevajo enako in pošteno obravnavo vseh skupin ljudi.
Romana Čolić nam osvetljuje, kako naj se soočimo s predsodki: ''Soočanje s predsodki je možno le na način, da o njih govorimo, raziskujemo, zakaj imamo oziroma kako smo oblikovali takšen predsodek. Predvsem si moramo dovoliti, da raziščemo in spoznamo to kulturo, vero, raso, skupino ljudi, do katere imamo predsodek.''
Strokovnjakinja izpostavlja, da se za soočanje s predsodki veliko dela v izobraževalnih institucijah, kjer na različne načine skozi celotno izobraževanje učenci spoznavajo druge kulture, rase in tako imajo možnost oblikovati svoje stališče na podlagi spoznanj. Seveda pa je velikokrat dobro svoje predsodke spreminjati z lastno izkušnjo s skupino ljudi tiste vere ali rase, do katere imamo predsodke.
|
Spreminjajmo svet na bolje in skozi nove generacije spodbujajmo pozitivno naravnanost in svet, v katerem bomo vsi živeli lepo. Majhni koraki, ki jih lahko naredi vsak posameznik, so tisti, ki štejejo. Raček Junior je izbral otroštvo brez predsodkov, brez zadržkov, brez skrbi in brez strahu. Kaj pa ste izbrali vi? Izbrati #brez je zmeraj fino, sploh ko gre za pomembne stvari. Zato izberite brez glutena, brez umetnih barvil, brez umetnih ojačevalcev arome in brez konzervansov. Izberite Argeto #brez. |
Avtor: N. K.
