Kako vzgajati otroka, da bo razmišljal pozitivno brez zadržkov? Kakšno popotnico mu dati, da bo brez strahu poskusil nekaj novega? Kako okrepiti njegovo samozavest, da bo pripravljen osvajati nove veščine in da bo ponosen na svoj dosežek ali uspeh? Odgovore nam je pomagala poiskati Romana Čolić, mag. zdš, zakonska in družinska psihoterapevtka, ki je pojasnila tudi, kaj starši dosežemo s pretirano pohvalo, pretiranim spodbujanjem in pretirano krepitvijo samozavesti.
Dalajlama: ''Z uresničitvijo lastnega potenciala in samozavestjo v svoje sposobnosti lahko zgradimo boljši svet.''
Kako pomembna je samozavest v naših življenjih?
Zagotovo ste že na igrišču, v vrtčevski skupini sovrstnikov vašega otroka, razredu, trgovini, na tečaju ... opazili, da so nekateri otroci negotovi, zelo kritični do sebe, si ne zaupajo, dvomijo, da zmorejo določene naloge opraviti dobro. Takšni otroci so raje ujeti v tok misli, ki jim prikazujejo le trenutke, ko jim nekaj ni šlo dobro od rok. Po vsej verjetnosti bodo na pol poti obupali ali pa si sploh ne bodo drznili poskusiti, ker jih bo strah soočenja z neuspehom ali izgubo.
Samozavest oz. ustvarjeno dobro mnenje o samem sebi je izredno pomembno, kajti tako bodo večkrat pripravljeni poskusiti nekaj novega, z navdušenjem se bodo podali v neznano in se tudi potrudili po svojih močeh. V sebi bodo negovali ponos, odlično se bodo počutili, ko bodo dosegli zastavljeni cilj, s tem bodo tudi uspešnejši na različnih področjih, tako doma kot v vrtcu ali šoli.
Romana Čolič, mag. zdš, zakonska in družinska psihoterapevtka, razlaga, da je samozavest ključna, kajti gre za védenje o tem, kdo sem, kakšna je moja vloga v svetu, zakaj sem takšen, kot sem, in je tudi osebni smerokaz, kam grem. Zmotno je prepričanje, da je samozavest prirojena, zavedati se moramo, da se oblikuje skozi odnose, izkušnje in odraščanje. ''Pogoj za razvoj samozavesti pri otroku je varno okolje, kjer je prepoznan, ovrednoten, sprejet in ljubljen ter kjer dobi občutek pripadnosti. Torej začne graditi samozavest skozi vzgojo in odraščanje, pri čemer dobi te občutke, 'temelje' in nato lažje v odraslosti samozavest (nad)gradi sam. Če mu ti temelji niso bili omogočeni, to ne pomeni, da kot odrasla oseba ne more biti samozavesten, lahko je, a moral bo delati na sebi, spoznavati sebe, svoj značaj, čustva, pomanjkljivosti, talente in sprejemati ter uravnavati vse skupaj.'' Ja, samozavest se razvija že od zgodnjega otroštva. Že dojenček razvija samozavest, če dobi pozitivno pozornost in ljubečo nego s strani staršev oz. skrbnikov. Postajal bo malček, ki bo z veseljem odkrival nov svet, nove veščine, nove zmožnosti ... Zato je prav, da že majhnemu otroku dovolite, da poskusi, in ga pustite, da brez zadržkov preverja. In ko mu nekaj uspe, bo že kot majhen ponosen nase. Smejal se bo in opazili boste, da je srečen.
Kaj pomeni pozitivno razmišljanje brez zadržkov?
Kaj pravzaprav pomeni živeti brez zadržkov? Kako nas lahko le-ti omejujejo v zasebnem in poklicnem življenju? Strokovnjakinja pojasnjuje, da pozitivno razmišljanje oziroma naravnanost pomeni, da zmoremo videti dobro tudi v težjih situacijah in zmoremo zaznati, prepoznati in sprejeti tudi zadržke. Pomembno je, da je sama pozitivna naravnanost 'kompetenca', ki se je naučimo in jo zmoremo ohranjati. Primerja jo s telesno kondicijo, ki jo pridobimo s treningom in vztrajnostjo ter jo tako tudi ohranjamo. Ampak nas skrbno opozarja, da to ne pomeni, da vidimo vse lepo, ker je to nezdravo, saj so v življenju dobre in slabe stvari, lepe in manj lepe, prijetne in neprijetne. ''In zato menim, da celotnega življenja brez zadržkov ni. Vsakega izmed nas je kdaj strah, je nemočen, v določeni situaciji obupan, zadržan, saj je negotov in to je življenjsko. Vsakdo kdaj v življenju obstane. In s tem ni nič narobe. Pozitivna naravnanost je tista, ki nam lahko pomaga, da se v takšnih situacijah dvignemo, da zmoremo videti izhod, da prepoznamo lekcijo, da zmoremo pogledati z drugega zornega kota in sprejemati svojo pomanjkljivost v določenem trenutku. A se zaradi tega ne vdamo, temveč najdemo drugačen način, s katerim se spopademo s situacijo,'' pojasnjuje zakonska in družinska psihoterapevtka.
Kje nas zadržki lahko omejujejo?
Vsakogar izmed nas, tako otroke kot tudi odrasle, lahko na določenem področju omejujejo zadržki. Mogoče na zasebnem, mogoče poslovnem, mogoče na obeh področjih. To je odvisno od posameznika, vzrok pa se skriva v tem, da sebi ne dovolimo novih spoznanj, znanj in izkušenj, kar po mnenju strokovnjakinje pomeni, da mislimo, da imamo absolutno prav, čeprav nimamo. Nagovarja nas, da si dovolimo poskusiti nove stvari, vendar ne kar vse na prvo žogo, ampak moramo izbrati tisto, kar nam predstavlja izziv, kjer ne čutimo strahu, negotovosti in se počutimo varno. Napredujte proti novemu cilju, naučite se novih veščin na različnih področjih, vadite in vadite, potrudite se biti uspešni, sprejeti in razumljeni, počnite nekaj, v čemer uživate in ste dobri, sprejmite pohvalo ali nagrado z nasmehom ter se tudi vključite v sodelovanje z drugimi.
Porajata se vprašanji, zakaj se pravzaprav pri otroku pojavijo zadržki in od kod izvirajo. Romana Čolić pojasnjuje: ''Zadržki lahko nastopijo iz strahu, slabih izkušenj, naučenosti oziroma vzgoje. Recimo, zadržke lahko otrok dobi, ker vedno posluša, kako ni dovolj dober za nekaj: 'Matematik pa nisi in nikoli ne boš,' 'ročne spretnosti pa niso zate,' 'glasba pa ni tvoje področje.' Obstajajo še podobne druge izjave, ob katerih se otrok nauči, da za to pa on ni sposoben. Zato ima v sebi strah in zadržek, da bi kaj od tega kasneje tudi poskusil.'' Dodaja, da je v odrasli dobi normalno, da naša prva reakcija temelji na strahu in ustvari zadržek, saj je v posamezniku programirano: ''Ti za to nisi sposoben'' ali ''tega pa ti ne znaš.'' To pa ne pomeni, da je dejansko tako. Kot odrasle nam osvetli – lahko se v skladu s tem vedemo in dokazujemo to tezo, lahko pa si dovolimo poskusiti in preverimo, ali smo res za to nesposobni. In tudi, če ugotovimo, da smo – če imamo željo, da to osvojimo, zakaj tega ne bi mogli? Poudarja, da imamo kot odrasli to moč in sposobnost, da prepoznamo, kaj si resnično želimo, kaj želimo znati, v čem se želimo preizkusiti, in da to tudi storimo.
Kako na različnih področjih pridobimo, negujemo in krepimo samozavest?
Ugotovili smo, da samozavest ni prirojena, ampak jo moramo negovati in po mnenju strokovnjakinje to lahko počnemo le tako, da ohranjamo stik s seboj. Zmožni moramo biti pri sebi v različnih situacijah prepoznavati svoja čutenja in svoje potrebe. Svojim občutjem moramo biti zmožni zaupati in se na podlagi njih tudi odzivati. ''Zavedati se moramo, da je vsak dan priložnost, da prek odločitev, odnosov, v katerih smo, in situacij, v katerih se znajdemo, svoj občutek zase in samozavest krepimo. Ob tem je pomembno, kako zmoremo prepoznavati tudi zrcala, ki nam jih dajejo drugi, kako se znamo soočati s kritiko, ki jo dobimo, in kako znamo prav ob tem uravnavati svoja čutenja.''
Kako lahko starši vzgajamo samozavestnega otroka?
Otroku lahko starši pomagate, da se uči in da preizkuša nove stvari ter ob tem uživa. Učil se bo plaziti, korakati, izgovarjati prve besede, držati žlico, oblačiti, brati, voziti s kolesom ... preizkušal bo nove okuse, se spoznaval z novimi vonji, oblikami, barvami, materiali ... Najprej mu pokažite in četudi mu sprva ne bo šlo, naj drugič poskusi znova. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Dajte mu možnosti in priložnosti, da osvaja nove mejnike. Ob tem ga pohvalite, vendar preudarno, le takrat, ko bo to zasluženo. Hkrati je bolje, da pohvalite trud in ne le končnega rezultata. V mislih imejte, da ste mu vzgled. In če boste vi nekaj opravljali z nasmehom na obrazu, četudi boste to počeli prvič, vam bo tudi sam tako sledil. Izogibajte se opazkam, ki vsebujejo škodljive in nemotivirajoče besede. Spodbujajte ga in popravite njegove napake. Pri tem imejte veliko mero potrpežljivosti. Pomagajte mu, da odkrije svoje talente in jih razvija. Pozovite ga, naj pomaga drugemu, bratu, sestri, sošolcu, sosedi ... kajti z dobrimi dejanji se prav tako krepi samozavest.
Romana Čolić poudarja: ''Vzgoja samozavestnega otroka zahteva tudi zavestno držo pri odraslem. Predvsem pa odraslem, ki zmore opaziti in pohvaliti trud otroka. Pomembno je, da to opazimo, četudi njegov trud ni bil poplačan z uspehom. Neuspehi so del življenja in prav je, da otrok dobi priložnost in samozavest, da zmore iskati nove načine razreševanja naloge in poti do svojega cilja. Odrasli mora dopuščati, da se otrok spopada s svojimi težavami – seveda mu pri tem lahko pomaga z nasveti, mu je v podporo, ga spodbuja, da išče rešitve za nalogo sam. Torej, odrasli, ki je ob otroku, se zanima zanj in mu pomaga, a ne prevzema njegovih dolžnosti.'' Nadaljuje, da starši spodbujajte otroka in ga pohvalite, ko je pohvala upravičena. Ne zavijajte otroka v vato, ampak mu dajte odgovornost – pomembno je, da otrok dobi opravila in naloge, ki jih mora opraviti sam. Te naloge pa morajo biti starosti primerne. Dejstvo je, da so le-te ključne pri otrokovi gradnji samozavesti, krepijo njegove sposobnosti in mu dajo občutek, da drugi zaupajo vanj. ''Bistveno je, da otroku dovolimo izražati vsa čustva in da je v njih tudi prepoznan in ovrednoten. Tukaj je pomembno, kako zmorejo biti starši v stiku s seboj, saj šele ko starši razumejo sebe in prepoznajo ter zmorejo ovrednotiti svoja čustva, lahko razumejo tudi otrokova čustva in njega.''
Kaj lahko storimo starši, če otrok že ima zadržke do nečesa, česar še ni poskusil (na primer ni poskusil vseh sestavin iz prehranske piramide, čeprav vemo, da so potrebne za njegovo rast in razvoj)? Strokovnjakinja nas opozarja, da pravi način nista prepričevanje in siljenje, temveč še enkrat poudarja – spodbujajte otroka, da poskusi nekaj novega, pri tem pa mu dajte čas in prostor. Seveda se to 'pravljično' bere, v resničnem življenju pa je pogosto težko, saj zahteva od staršev vztrajnost in predvsem dejstvo, da so ob otroku, da se zanimajo zanj, da ga spremljajo in prepoznavajo v situacijah, v katere je postavljen oz. se sooča z njimi. ''Pri pokušanju nove sestavine iz prehranske piramide obstaja majhen trik. Otroku lahko sestavino ponudimo v degustacijo. To pa nikakor ne pomeni poln krožnik brokolija. Na majhen krožnik mu lahko postrežemo novo sestavino in ne sme nam biti žal časa, ki ga namenimo tudi videzu tega, kar mu ponudimo, saj vsi vemo, da jemo tudi z očmi. Tako kot povsod drugod je tudi pri hrani vzor tisti, ki tudi ima svojo težo in lahko zavira otroka pri nečem ali pa ga spodbudi,'' naglašuje.
Kaj je tista zdrava mera življenja brez zadržkov?
Če smo vas s prispevkom seznanili, kako lahko otrok neguje in krepi samozavest ter kakšno vlogo imamo pri tem starši, je prav, da nekaj besed namenimo tudi pretirani pohvali, pretiranemu spodbujanju, pretirani krepitvi samozavesti, s katerimi lahko dosežemo nasproten učinek. Strokovnjakinja še enkrat opominja, da mora biti vsaka pohvala upravičena in na mestu. Težava ni samo v pohvali, ampak tudi načinu, kako jo damo in kaj pravzaprav hvalimo. ''Prav je, da otroka pohvalimo takrat, ko si to zasluži, ko je nekaj naredil, kar je vredno pohvale. Dobra je pohvala, ki otroku da vedeti, kaj je naredil dobro in na kaj konkretno smo ponosni. Ni pa zdravo, da hvalimo kar vse povprek, da otroku stalno govorimo 'Ti si najboljši. Ti najlepše rišeš. Ti si najlepši.' S tem pohvala izgubi vrednost, kar začuti tudi otrok in lahko si to celo prevede, da ni vreden. Posledice so še druge, in sicer: nezaupanje vase, negotovost v novih situacijah (ni prilagodljivosti in iniciativnosti), nezmožnost prenašanja kritike, težave pri vzpostavljanju stika z vrstniki, neprilagodljivost, nerazvitost mehanizmov za soočanje s frustracijo, težkimi čutenji, egocentričnost, čustvena in socialna nezrelost, psihosomatske težave ali občutek superiornosti, ki pa v odnosih kasneje lahko povzroča veliko težav.''
Zaključimo z miselnostjo, kakšni so otroci, ki razmišljajo pozitivno brez zadržkov in so samozavestni v zdravi meri. Takšni otroci so pripravljeni tvegati, si postaviti cilje in se boriti zanje, se odločati brez pomoči odrasle osebe, v neznanih situacijah začnejo 'plavati', všeč jim je, če so za nekaj odgovorni, v težkih situacijah so iznajdljivi in še in še bi lahko naštevali.
|
Spreminjajmo svet na bolje in skozi nove generacije spodbujajmo pozitivno naravnanost in svet, v katerem bomo vsi živeli lepo. Majhni koraki, ki jih lahko naredi vsak posameznik, so tisti, ki štejejo. Raček Junior je izbral otroštvo brez predsodkov, brez zadržkov, brez skrbi in brez strahu. Kaj pa ste izbrali vi? Izbrati #brez je zmeraj fino, sploh ko gre za pomembne stvari. Zato izberite brez glutena, brez umetnih barvil, brez umetnih ojačevalcev arome in brez konzervansov. Izberite Argeto #brez. |
Avtor: N. K.
