Sama sem odraščala ob številnih hišnih ljubljenčkih, zato mi je bila ideja, da bi moj sin bil doma obkrožen z živalicami všečna. Govorimo o mini mini živalicah v majhnem stanovanju v bloku in ne ogromnem kužku, ki potrebuje vrt in pasjo uto, in celi mačji družinici z večnadstropnim praskalnikom in igriščem, kot si je zamislil moj sin. In trajalo je kar nekaj let, preden smo mu vsaj delno uslišali željo.
Mnogo let je v našem domu odmevalo petje kanarčka, ki je imel prav posebno ime – Brezzobi. Trikrat lahko ugibate, kdo mu ga je izbral. Seveda največji navdušenec nad animiranim filmom Kako izuriti zmaja. Kanarčka je sin z največjim veseljem opazoval, medtem ko se je gledal v ogledalo, s kljunčkom premikal zvonček, največji žur pa je tako ali tako bil, ko je bil čas za kopanje v majhni plastični kadi za ptičke. Slovo je bilo težko in sin je več dni neutolažljivo jokal ter spraševal, zakaj je kanarček poginil, saj je zelo lepo skrbel zanj, tudi hrano mu je redno natrosil v posodico in menjaval vodo. Zamenjave z novim kanarčkom ni želel, tako je v naš dom priplavala bojna ribica Redy, za njo pa še bojna ribica Blue. Večurno 'nadziranje' ribice v akrvariju je bilo sinu prav tako zanimivo, prav to vrsto ribe si je obenem izbral za opis pri seminarski nalogi, tako da je natančno poznal vse njene karakteristike.
Kljub kanarčku in ribicam, pa je sin ves čas hrepenel po ogromnem kužku, kakršnega je imel njegov stric. Da bi se z njim podil gor in dol po stanovanju, v parku, da bi mu podajal žogico, da bi se sprehajl z njim za Savo ... Vse lepo in prav, ponosna sem bila, da ima tako rad živali, vendar si nekako nisem predstavljala, da bi v našem majhnem stanovanju lajal pes, hkrati pa da bi prevzel tudi odgovornost in skrb zanj. Z njegovim očetom sva dolgo, več let, tuhtala, ali je pravi čas, da v družino sprejmemo še enega člana, štirinožnega. No, po sinovo bi še zraven mamico muco z mladički, ampak sprva sva se osredotočila na eno kosmato 'kepico'. Zatikalo se nama je ob tem, da bi psa še vedno trikrat o štirikrat morala dnevno midva peljati ven, da sin še ni samostojno zunaj, da bi za hranjenje tudi midva skrbela ... Je najin urnik takšen, da psiček ne bo predolgo sam doma, medtem ko bomo mi v službi ali vrtcu? Ali res lahko psička vedno in povsod vzamemo s sabo, ker ga nikakor nisva želela puščati v varstvo nekomu drugemu? In končno sva se zedinila. Psiček bo naša odgovornost, od staršev in otroka! Vsi skupaj mu bomo izrekli dobrodošlico in končno je napočil trenutek, ko smo bili vsi pripravljeni nanj. In podučeni, kako se skrbi za psa. Ure in ure smo skupaj preždeli za knjigami in brskali za informacijami na svetovnem spletu, ker smo mu resnično želeli dati najbolj ljubeč dom na svetu in najbolj ljubečo družino.
Pa je prišel ... ne ogromen kuža, ampak najmanjši na svetu, z velikim velikim srcem. V hipu, ko smo ga zagledali, nas je osvojil. Mali črno-beli kuža z velikimi radovednimi očmi se je popolnoma vključil v naš stil življenja in v naš dom prinesel veliko nagajivosti in navihanosti. Če sem mislila, da sem se znebila igračk pod nogami, sem se zmotila – njegove so najljubše prav tiste najbolj mehke in piskajoče in v igri metanja in prinašanja je prev spreten. Z Microm (res mu ustreza ime, ker je najbolj 'mikrastičen' kuža) smo se vsi skupaj tudi podali v šolo. Pišem vsi skupaj, ker tudi mi kot lastniki smo se morali naučiti marsikaj novega, kako mu postaviti pravila, kako ga voditi po pločniku, kako skrbeti za njegov zdrav način življenja in še in še. Naš učiteljica je bila stroga, dobivali smo tudi domače naloge, a skupaj s psičkom smo jih uspešno 'natrenirali'.
Micro je naš družinski član in brez njega si ne predstavljamo več raziskovanj tujih dežel, krajših izletov v hribe, počitnic na morju, 'kavice' v centru ... Kamor gremo mi, gre tudi on. Naša 'carta' tudi filme z nami gleda na sedežni, ponoči pa se seveda prikrade nama v zakonsko posteljo in se skrije pod odejo. Zaenkrat je vsem nam, ne samo sinu, uslišana želja po pasjem ljubljenčku. Ali bo kmalu dobil štirinožnega prijateljčka, pa je vprašanje. Mačka verjetno ne bo, ker ni v zelo dobrih odnosih z njim, ampak malega kužka pa mogoče res, ja. Hm, glede na to, kako smo vzljubili našo mini 'kepico', zna kmalu dobiti družbo, kljub majhnemu stanovanju, ker smo ugotovili, da je zadosti veliko za neskončno ljubezni.
Avtor: N.K.
Photo by Karolina Grabowska from Pexels
