Prvi Božiček je sinu prinesel pravo nogometno žogo in njegova prihodnost je bila napovedana. Najraje je ure in ure po stanovanju, pred blokom, na igrišču, v parku ... tekal za žogo in se pretvarjal, da je slavni nogometaš na zelenici, kateremu navijajo številni navijači. Nikoli ni bil preutrujen za preigravanje, podajanje, brcanje, streljanje na gol. In starši smo ga pri tem seveda spodbujali in bili izjemno veseli, da je tako vzljubil ta šport.
Ko je v prvem razredu učiteljica napovedala, da bodo na njihovi šoli ustanovili nogometni klub, je prvi oddal prijavnico. Nobenega treninga ni zamudil, pozorno je poslušal navodila trenerja in pripadno sodeloval z vso ekipo. Fantje in dekleta so res igrali strastno, vsi skupaj so bili popolni igralci nogometa, ampak ne najboljši v svoji starosti. Na tekmah so dali vse od sebe, goreče so se trudili za vsak gol, ki so ga uspeli zadati nasprotniku. Tekali so gor in dol po igrišču, sledili sodnikovi piščalki in od začetka do konca upali, da jim bo uspelo zmagati. Otroke je bilo fantastično opazovati s tribun.
Tako je bilo kar nekaj let, dokler se v igro niso začeli vmešavati nekateri starši, ki so v svojem otroku videli bodočega Messija in Ronalda. Treningi in tekme so se sprevrgli v pravo dramo. Otroci so jokali, ker so jih starši vpričo vseh kregali, ker niso naredili tega ali onega, kar je bilo po njihovem mnenju ključno za zmago. Trener je bil nemočen, starši so ga preglasili vsakič znova. Stanje se je še poslabšalo, ko so napovedali obisk slavnega trenerja iz Italije. Med našimi otroki je želel preveriti, ali se v katerem skriva resnični talent, da bi ga povabil v italijanski klub. Takrat so določeni očki začeli izvajati še dodaten pritisk na malčke, kar na žalost ni pripeljalo do pravih rezultatov. Mali nogometaši so se zlomili in marsikomu se je treniranje nogometa zamerilo, tako da se je trener vrnil domov brez podpisanih pogodb z novinci.
Mojega sina vse skupaj prav nič ni ganilo, on je še naprej užival in če pričakujete, da bom napisala, da je bil vrhunski, da je bil izbranec – daleč od tega. Ni bil najboljši, ni bil najspretnejši, ni dal največ golov, ampak vsi so opazili, da igra s srcem, da mu nogomet predstavlja ves svet. In to mu je dalo voljo in moč, da nikoli ni obupal, da je vztrajal do konca tekme, četudi je nasprotno moštvo vodilo za tri gole. Njegova strast do nogometna pa se ni ustavila pri tem – pri govornih nastopih je vedno izbral opis kakšnega slavnega nogometaša, poznal je vse svetovne klube, točno je vedel, kdo je v njih najboljši podajalec, kdo zaustavi največ žog pred golom, doma se je igral Človek ne jezi se v nogometni različici, družabna igra z nogometnimi kartami pa je bila tako ali tako vsak dan na sporedu. Ni zamudil nobene nogometne tekme ali prvenstva na televiziji, najbolj pa je bil vesel, ko si je eno izmed tekem ogledal v živo na našem stadionu skupaj z očkom. Še danes ima ta dogodek v lepem spominu, pa je od tega minilo osem let.
Nogomet je tako intenzivno sin treniral sedem let trikrat tedensko, nato pa je ljubezen do njega zamenjal z odbojko. Kar čez noč, kar je bilo težko razumljivo, ampak sam pravi, da je moral poiskati nove izzive v igri z žogo. Tri leta je sedaj član različnih odbojkarskih moštev in dejansko je v tem športu pravi as. Snubili so ga različni klubi, toda on se je odločil za ljubiteljsko igranje vsak dan. Trenutno ne čuti potrebe po tem, da bi profesionalno treniral in tekmoval. Nekoč smo v vsakem kotu stanovanja imeli nogometno žogo, nikoli je nismo pozabili vzeti s sabo na izlet, danes, nasprotno, imam na sredini dnevne sobe postavljeno mini odbojkarsko igrišče, odbojkarske žoge pa so tudi na sedežni in postelji. Naša poletja, naše počitnice, se odvijajo na odbojkarskem igrišču iz mivke, kjer vsi trije uživamo v dobri družbi in moštvenem športu. Amapak to še ni vse ... trenutno se v njem prebuja navdušenje nad košarko. Se nam kot družini obeta košarkaška prihodnost?! Sporočim ...
Avtor: N.K.
Photo by Gustavo Fring from Pexels
