Uvajanje goste hrane je brez težav potekalo po dopolnjenem šestem mesecu. Oboževal je vse nove okuse, nad ničemer se ni zmrdoval. Prav presenečena sem bila, kako mu je vse teknilo, tako da se je dojil le še zjutraj in zvečer. Takšna idila je trajala nekje do drugega leta, ko je naenkrat spoznal, da zelenjave sploh ne mara, s svojega jedilnika pa je črtal številno sadje, ki je takrat bilo sezonsko. No, pa sem bila, hočeš nočeš, postavljena pred velik izziv.
Na izbirčnost me je opozorila njegova vzgojiteljica, medtem ko sem ji jaz zatrjevala, da sin obožuje vse. Hm ... Sprva ji kar nisem želela verjeti, čeprav sem globoko v sebi slutila, da ima prav, saj je tudi doma začel 'brkljati' po krožniku zelenjavne juhe, namesto da bi pojedel ves krožnik raznovrstnega sadja, pa je zaužil le nekaj krhljev jabolka in kolobarjev banane. Stopnjevalo se je do tega, da na koncu ni želel jesti nobene zelenjave. Nobene solate, nobene zelenjavne omake, nobene zelenjave, narezane na palčke kot prigrizek. Kaj je temu botrovalo? Tolažila sem se, da bo to obdobje hitro minilo. V tistem času je bil pogosto prehlajen, nekajkrat je imel vnetje ušes, pa angino, tako da sem upala, da mu samo med boleznijo vse to ne tekne, in ga seveda nisem silila.
Hm, ampak minevali so tedni in meseci, spremenilo pa se ni nič. Jaz sem vmes diplomirala iz kuhanja in aranžiranja dobrot. Koliko različnih, slastnih jedi sem pripravljala, da bi mu vsaj ena bila všeč! Ampak ne, on je lahko več minut trmasto sedel pri obroku, ne da bi se ga bil dotaknil. Upoštevala sem tudi babičin nasvet, da naj mu jed ponudim kasneje in jo bo zagotovo en-dva-tri pojedel, ko bo zares lačen. Poskusila sem celo z ukinitvijo malice, ampak on nikoli, res nikoli, ni bil lačen, no, vsaj za zelenjavo in sadje ne. Oboževal je testenine na tisoč in en način, teknile so mu mlečne jedi, ni se upiral mesnim dobrotam, pa tudi sladkim ne. Ampak pri korenčku, brokoliju, paradižniku in fižolu se mu je naredil kar cmok v grlu. Ni pomagalo, da sem vztrajala pri tem, da mora pojesti, prav tako ni bilo učinkovito nagrajevanje za vsak grižljaj. Nič. Naredila sem tisoč in en poskus ponovnega uvajanja po žlicah in koščkih določenega živila, a nič ni obrodilo sadov. Nikamor se nisva premaknila. Tudi nenehno razlaganje o tem, kako zdrava in koristna je za naše telo uravnotežena izbira različnih živil, ni pomagala.
Potem pa sva na knjižnem sejmu naletela na knjigo, ki ga je čisto prevzela. V njej so bili predstavljeni recepti za barvite smoothije. Kupila sem jo, on pa je obljubil, da bo poskusil vse, kar mu bom zmešala. In sva se skupaj lotila priprave. V tem je naravnost užival in v posodo je dodajal koščke sadja in zelenjave, ki jih je sam narezal na koščke. Še en dan prej se jih niti dotakniti ni želel. Sam je mešal, si natočil v lepo okrašen kozarec s slamico in dejansko popil najboljši smoothie na svetu, tako vsaj pravi on. In od tistega dne so pri nas 'in' vitaminski smoothiji, v katere dodajamo poleg sadja in zelenjave tudi kosmiče, različna mleka, vodo, oreščke, piškote ... Pogosto so na meniju tudi kremne zelenjavne juhe, nad katerimi je navdušen. Z zlatimi kroglicami ali s popečenimi trakovi palačink 'zmaže' ves krožnik.
Moram pa priznati, da me je bilo strah, ali ima zdravo kri, ali je to dovolj za njegov zdrav razvoj in rast. Večkrat sem to omenila tudi njegovi zdravnici in na vseh pregledih je bilo vse v najlepšem redu. Sin se aktivno ukvarja s športom, določenih zdravih živil ni nadomestil s sladkarijami in nezdravimi prigrizki, tako da se trudimo, da kljub ne pretirani količini zaužitega sadja in zelenjave ohranja zdrav življenjski slog. Še vedno pa upam (ne morem iz svoje kože), da bo kot vsi 'normalno' jedel sadje in zelenjavo tudi surovo, brez posebne predelave in priprave. Nekega dne ... kmalu.
Avtor: N.K.
