Že mesece in mesece smo se se pripravljali na prvi šolski dan. Začeli smo s solznim slovesom od vrtca na začetku poletja. Odločili smo se, da bo počitnice večinoma preživel pri babici in dedku. Kako ganljivo je bilo, ko je objemal vzgojiteljici in se jima zahvaljeval za vse. Iskreno. Tisti dan je bil zadnji vrtčevski dan za mnogo otrok iz njegove skupine in tudi njima ni bilo lahko. V vseh teh letih so se navezali drug na drugega in stkali več kot 'prijateljske' vezi.
Čeprav sem težko dojemala, da je že toliko star, da je čas za šolo ... Šolo?! Še nedolgo nazaj sem mu uvajala gosto hrano, previjala plenice, še nedolgo nazaj je osvajal prve korake ... no, ja, minilo je kar nekaj let od takrat. Fantič je rasel in logično je bilo, da ga slejkoprej čaka tudi učenje v veliki šoli. Najin zelo zapleten podvig pri pripravah za šolo je bilo izbiranje šolske torbe. V mislih je imel takšno, na kateri se bo od daleč videlo, da navija za določen nogometni klub. Če bi bil na njej še njegov idol, bi bila popolna. In prav tisto leto v trgovinah niso prodajali takšne. Drugih torb ni želel niti pogledati, sploh ga niso zanimale. Iz zagate me je rešila sestrična, ki mu je ponudila rabljeno sinovo šolsko torbo, ki je bila še zelo ohranjena, saj jo je večino šolskih dni v prvem razredu puščal v učilnici. Na njej ni bil narisan, nalepljen ali izvezen nogometaš, krasilo jo je letalo. Na moje presenečenje je bil sin nad njo tako navdušen, da se je en teden z njo na ramenih sprehajal gor in dol po učilnici. Tako da smo lahko šolsko torbo črtali s seznama. Nakup zvezkov, peresnice, barvic in ostalih šolskih potrebščin je minil brez zapletov.
Med dopustom na morju sva odkrila zelo zanimiv delovni zvezek z raznimi ugankami, nalogami, nalepkami ... in ko je bila največja vročina, sva se igrala učiteljico in učenca. Nadvse zanimivo mu je bilo preverjati, ali je pravilno rešil zastavljene naloge. In tako smo počasi prišli do 1. septembra, ki ga nikoli, res nikoli, ne bom pozabila.
Lepo urejen, oblečen v oblačila, ki so bolj primerna za modno pisto in ne za igro v prvem razredu, je prvič prestopil prag učilnice. Resnično so se potrudili in otrokom pripravili tudi rdeč trak, ki so ga prerezali ob vstopu, tako da so se počutili kot mali zvezdniki. Ko sem se morala za eno uro posloviti od njega, so mi privrele solze na dan. Preplavila so me čustva ... še danes me ob pisanju tega ... Sin pa je z največjim nasmeškom, kar ga premore, odločno in samozavestno pozdravil učiteljico in sošolce. Prvošolce so pričakali s kupom mini daril in predstavo, tako da so led prebili tudi tisti, ki so se sprva oklepali maminega naročja. Iz šole so prvi dan vsi odšli prešerne volje, počutili so se kot veliki.
Popoldne sva skupaj z očkom preživela čudovito, prekrasno, fantastično, sanjsko ... Obiskali smo bontanični vrt, ki ga tradicionalno vsako leto obiščemo na prvi šolski dan. Sprehajamo se med rastlinami in sin nama zaupa, kakšen vtis je nanj pustila nova učiteljica, kaj je počel dopoldne, kako se je zopet razveselil sošolcev ... Prvo leto je naokrog hodil z rumeno rutico in čepico, vsem je ponosno želel pokazati, da je prvošolček. V dar in spomin sva mu podarila knjigo iz njegove najljubše zbirke, ker sva še naprej želela, da neguje svojo strast do branja. Znal je že brati, posledično me je bilo strah, da se bo med poukom dolgočasil. Ampak tokrat ne bom pisala o tem, mogoče kdaj naslednjič spregovorim o njegovem sodelovanju na učnih urah. V kakšnem drugem blogu, ki bo namenjen temu, kako se je učil pisati, brati, računati, kako si je zapomnil vso učno snov (mimogrede, zelo veliko jo je, zelo, po mojem bi kakšno učno gradivo lahko tudi izpustili). 
Avtor: N.K.
Photo by Pexels
