Večkrat sem imela priložnost opazovati, kako so se otroci nespoštljivo vedli do odraslih, neznancev. Nespametno ... To mi nikakor ni bilo všeč, zato sem sklenila, da bom svojega otroka že zelo zgodaj učila spoštovanja do odraslih. Kako?
Tako, da bom tudi jaz zgled njemu. Mislim, da imamo starši s svojimi dejanji velik vpliv na to, kako se bodo potem naši otroci vedli v komunikaciji s starejšimi. S sinom sva večkrat pomagala sosedi nositi vrečke iz trgovine in mamici z vozičkom po stopnicah navzgor. Ko naju je v parku ogovorila prijazna gospa, sva prijetno poklepetala z njo. Učim ga, da nas ljubeznjivost in prijaznost do drugih nič ne stane, lahko pa nekomu v tistem trenutku izbrišemo bolečino, priskočimo na pomoč, preženemo osamljenost ... Vljudnosti ga učim tudi v trgovini, lekarni, knjižnici, restavraciji, tržnici ... Povsod. Na vsakem koraku.
Vedno, prav vedno ga učim, da na stopnišču glasno in z nasmehom pozdravi. Naj osebi pogleda v oči in naj mu ne bo neprijetno. Seveda je moj sramežljivi fant najprej gledal v tla in tiho momljal, ampak z vajo je postal pogumnejši. Radostno pozdravlja, zato mu je čudno, če mu kdo ne odvrne pozdrava. Ker tudi to se dogaja ...
Menim, da naše babice in dedki v sebi nosijo tisoč in en moder nasvet, zato si je moramo vzeti čas in jim prisluhniti. Četudi moj sin misli, da njegov dedek ''pametuje'', mu pravim, naj premisli o njegovih besedah. Zagotovo mu je govoril na podlagi lastnih izkušenj in znanja. In sedaj, ko je malce starejši prizna, da ga je kakšna ''pametna'' dedkova zamisel rešila iz zagate. Z njim je tako z leti stkal prav posebno vez in včasih imata svoje skrivne pogovore. Všeč mi je, da se razumeta in sin komaj čaka, da bo zopet v njegovi družbi.
Ampak ne želim, da spoštuje samo odraslih, temveč tudi svoje sovrstnike, ne glede, od kod prihajajo, v katerega boga verujejo ali ne, kakšen jezik govorijo ... Obiskuje mednarodno šolo in tu je ogromno stičišče takšne pestrosti. Naučil se je kar nekaj fraz v tujih jezikih, prav vsi otroci so prijatelji, ne glede na to, ali je njihov rodni kraj v Rusiji, Nemčiji, na Češkem ali Kitajskem. Spoznal je, da je treba spoštovati različnost. K temu so pripomogli tudi učitelji z vsakodnevnim učenjem, različnimi delavnicami in prireditvami. Otroci se na tej šoli resnično počutijo prijetno in se odlično razumejo.
Vedno znova ga spomnim na čarobne izraze, ki jih imamo v slovenskem jeziku. Najlepša hvala! Prosim. Oprostite. Skozi igro, čisto mimogrede, ko se igrava takšne ali drugačne junake v domišljijskem svetu. Zelo kmalu je osvojil tudi vikalno obliko, to gre zahvala predvsem njegovi vzgojiteljici.
Seveda sva v procesu ''učenja'' vljudnosti naletela tudi na težavo. Starejše osebe so mu bile pogosto tako hvaležne za pomoč, da so mu podarile čokolado. In sčasoma je pričakoval, da bo za vsako lepo gesto dobil darilo. Kar nekajkrat sva se pogovarjala o tem, da je dobro delo že samo po sebi nagrada zanj. Zakaj? Ker je nekomu pomagal v stiski, ker je nekomu polepšal uro, ker je nekoga samo poslušal. Po drugi strani pa je sam v sebi vzcvetel, notranje obogatel. Lahko je bil ponosen sam nase (seveda sem bila tudi jaz, kar sem mu tudi povedala), da je pravilno odregiral. Naj bo njegov vzgib dobrota in ne koristoljublje ...
Avtor: N. K.
Photo by Jessica Lewis from Pexels
