Sin se je že od majhnih nog rad vozil na kolesu, a za vožnjo brez pomožnih kolesc se je moral precej potruditi. In tudi njegov očka, ki ga je spodbujal, da nikakor ne obupa po prvih neuspelih poskusih.
Voziček smo zelo hitro zamenjali za tricikel, katerega sva z očkom na začetku midva s pomožno palico poganjala, sin pa je pomagal tako, da je poganjal pedala. Najin razigrani dečko pa je ugotovil, da hitreje pride daleč samostojno, tako da je najino pomoč zavračal. Okrog tretjega leta je želel oponašati očka, strastnega kolesarja, in hrepenel je po pravem kolesu. Kupila sva mu takšnega z nastavljivim krmilom in sedežem, s pomožnimi kolesci in zvoncem, s katerem je naznanjal, da naj se mu vsi umaknejo. A to mu ni bilo dovolj ... Opazoval je starejše fante v naselju, ki so bili spretnejši od njega in želel se je znebiti pomožnih kolesc, kar pa ni bil enostaven podvig ne zanj ne za očka.
Če bi se še enkrat spuščala v 'kolesarsko učenje' malčka, bi se definitivno odločila za mehkejši prehod od tricikla do kolesa brez pomožnih kolesc in bi pred tem izbrala poganjalec z dvema kolesoma, s katerim bi se sin poganjal z obema nogama in lažje lovil ravnotežje. Ampak najin otrok je štartal kar s kolesom s pomožnimi koleščki in njegovemu vratolomnemu 'divjanju' pri štirih letih je sledilo zahtevnejše dejanje – učenje kolesarjenja brez dodatnih kolesc, pri katerem pa je bil zelo, ekstra, previden.
Prvi dan poskušanja vožnje brez pomožnih kolesc se je končal po nekaj minutah z jokom in z izjavo: ''Jaz tega nikoli ne bom znal!'' ter očkovo bolečino v križu, ki je bila posledica držanja za sedež in tekanja ob sinu. Pa se je naslednje jutro zbudil željan poskusiti znova. Tokrat je trajalo dlje, toda končalo se je z grdim padcem in spet z jokom. Nato nekaj časa sploh ni želel pogledati kolesa, vmes je bilo še slabo vreme in kolo je ležalo v kolesarnici. Potem pa je na sprehodu srečal prijatelja iz vrtca, kateri se je navdušeno vozil z novim kolesom naokrog. In glej ga zlomka, on ni imel pomožnih kolesc, kar je našemu malčku dalo voljo, da poskusi znova. Naslednje dni mu je očka sedež spustil malce nižje, da se je počutil varnejšega in je z nogami dosegel tla, kadarkoli se je želel ustaviti, ker zaviranje mu je prav tako povzročalo težave.
Še nekaj dni si je očka lomil križ, sin pa na srečo ni obupal in lovljenje ravnotežja, speljevanje in ustavljanje mu je šlo vsak dan bolj gladko. In potem je fante kar naenkrat zadovoljno speljal po ulici, ne da bi se ozrl nazaj. Hurej, nova zmaga zanj!
Čez nekaj mesecev smo prvo pravo skupno vožnjo, nagradili z mini izletom do bližnje sladoledarne. In čisto mimogrede, ja, vsi nosimo kolesarske čelade. Želiva biti otroku dober vzgled in ga vedno znova opozarjava na vse nevarnosti v prometu ter učiva upoštevanja prometnih predpisov. Da se je resnično obrestovalo tako zgodnje učenje, je sprevidel v osnovni šoli, ko je opravljal kolesarski izpit, ki mu ni povzročal kakšnih preglavic, ampak ga je samozavestno odlično odpeljal.
Avtor: N.K.
Photo by malcolm garret from Pexels
