Pravijo, da finančno vzgajaš otroka že od malih nog. In ker oba z možem živiva tako, kot nama proračun dopušča, se pravi pametno, sva se odločila, da bova poskušala takšno razmišljanje prenesti tudi na sina. Vedno ni bilo lahko, ampak mislim, da sva na pravi poti ...
Naju bi lahko prišteli k stari generaciji, ki si dosledno beleži vse prihodke in odhodke v zvezek (ja, prav ste prebrali, ne v tabelo na računalniku). Dosledno sproti, vsak mesec. Kot družina si privoščimo, kolikor lahko, ne živimo na kredo. Pa da me ne boste narobe razumeli, to ne pomeni, da nikoli ne zapravljava in samo kopičiva denar v nogavici. Ko si nekaj noro želiva, petkrat prej premisliva o tem, kaj so plusi in kaj minusi ter nato hurej - kupiva. ''To resnično potrebujeva? Bova to še vedno uporabljala čez tri mesece?'' sta vprašanji, ki si ju najprej zastaviva. Priznam, niso vsi nakupi posrečeni, ampak za njih sva se odločila razumsko, ne brezglavo in kar v hipu. Tako sva tudi sinu od prvega dne, ko si je zaželel največji avtomobil na daljinsko upravljanje, razložila, da tisti trenutek za to nimava dovolj denarja. Pojasnila sva mu, da lahko vsi skupaj varčujemo v našem malem hranilniku in zberemo dovolj denarja. Prav tako bo videl, ali si ga bo čez nekaj mesecev še vedno tako goreče želel. Ko je bil mlajši, je bil, po mojem mnenju, vodljiv in je upošteval voljo staršev. Z leti pa se je tudi začel upirati, trmoglaviti sredi trgovine. A sem uspela ohraniti mirno kri. Četudi so me vsi čudno gledali, sem mu z mirnim tonom na dolgo in široko pojasnjevala, kako si je treba denar prislužiti, ga privarčevati in potem zapravljati. Da najprej so vedno na prvem mestu potrebščine, ki so nujne za življenje, potem vse ostalo, kot so igrače in sladkarije. In tudi avtomobil na daljinsko je na koncu dobil. Namesto da bi si ob vsakem obisku trgovine privoščil čokoladico, je denar končal v hranilniku. Po malem je le prišel do cilja.
Skupaj sva tudi odšla na banko, kjer je odprl svoj prvi bančni račun in nanj položil svoje kovančke iz hranilnika. Všeč mu je bilo, da je privarčeval kar nekaj denarja, ki ga je dobil od babice in dedka. Na banki je bila uslužbenka tudi zelo prijazna in ga je obdarovala z ljubkim hranilnikom. Kako navdušen je bil, ker je vedel, da bo zdaj kar v dveh zbiral denar za večjo stvar. Kar oči so mu žarele v trgovini ... nikoli ne bom pozabila ... ko si je lahko privoščil s svojim denarjem škatlo s kockami, ki je bila skoraj večja od njega in jo je komaj odnesel domov. Ves teden je sestavljal strašni grad, okrog so se zvrstile figurice vitezev na konjih in sovražnikov s črnimi glavami, ki so oblegali trdnjavo. Ure in ure veselja ter igre. Nepopisna sreča! Ko se mu je zataknilo pri branju navodil, naju je prosil za pomoč in tako smo vsi trije na tleh, čez vso dnevno sobo imeli družinski projekt.
Žepnine, ki bi jo lahko prosto po prešernu zapravljal, dolgo ni imel. Zakaj? Ker nisva videla potrebe po tem. Vedno je bil nekdo z njim, sam v trgovino ni hodil. V vrtec ali šolo sva midva hodila po njega. Dejansko ni imel priložnosti, da bi si sam kupoval. Ko pa se je začel sam vračati domov iz šole, si je kdaj pa kdaj zaželel kakšno malico, posladek in takrat je že začel nosit s sabo svojo denarnico. V njej pa nikoli ni imel preveč denarja. Toliko, da si je lahko privoščil pijačo, prigrizek, kupil še kakšnemu prijatelju malenkost. Opozarjala sva ga tudi, da mora paziti na denarnico in da v šoli ne sme razkazovati, koliko denarja ima. Tudi, ko so šli s šolo na kakšen tabor, je imel s sabo priporočeno količino denarja – za sladoled, čokolado in sok.
Naučil se je, da denar ne raste na drevesu, da zanj midva marljivo opravljava svoj poklic. Naučil se ga je ceniti. Tudi ve, da ga ne bo dobil, če bo doma pospravil sobo, saj vsi prispevamo k temu, da je naš dom čist in nihče ni za to plačan. Vsi skupaj poprimemo za opravila, majhna ali velika, ne da bi za to bili plačani. No, naše plačilo je potem skupni čas, ki ga preživimo ob bližnji reki. Zelo radi se ure in ure sprehajamo z našim psičkom in raziskujemo našo okolico. V naši najljubši kavarnici pa se redno razvajamo s kakavom in kavo. To so naše male pregrehe, ki si jih privoščimo.
In ne nazadnje ga učiva, da nekateri otroci nimajo toliko kot on in se skupaj vedno odzovemo, ko kdo potrebuje našo pomoč. Sin je že daroval svoje igrače, če zasledimo, da poteka akcija zbiranja za pomoč družini v stiski, se ne obrnemo pomoč. in srčno upam, da bo takšne vrednote negoval tudi v odrasli dobi. Da bo znal deliti in nesebično pomagati.
Avtor: N.K.
Photo by maitree rimthong from Pexels
