Ko sem bila otrok, sem živela v bloku, ki je bil obdan s številnimi griči. Pozimi smo se tam od jutra do večera sankali in sankali. In sedaj ima moj sin prav tako pred nosom hrib, ki ponuja neskočno dozo zimskih vragolij. Samo sneg mora pobeliti naravo ...
Najbolj zabavni spomini iz mojega otroštva so prav tisti iz zimskih mesecev, ko smo se spuščali po gričih za blokom. Bile so to dolge bele zime, ko se je naš smeh razlegal daleč naokrog. Od jutra do mraka smo s prijatelji vlekli sanke navzgor in se z vriskom spuščali v dolino. Vmes smo samo skočili na hitro kosilo, ko nas je z okna poklicala mama. Smo imeli popolno zimsko opremo? Verjetno ne. Smo bili premočeni? Verjetno da, ampak nič nas ni moglo ustaviti. Naši obrazi so bili zdravo rdeče obarvani, naša srca pa so divje utripala od radosti. Zvečer smo en dva tri zaspali po prvi risanki ob 19. uri.
Resnično imam srečo, da danes prav tako živim v naselju, ki se ponaša z idealnim hribčkom za sankanje. Najmlajši lahko ure in ure uživajo na tej mini beli strmini. Sina sem že kot malčka vlekla v stolčku, pritrjenem na sani, sem ter tja in se tudi sama z njim spuščala po hribu navzdol. Prve sanke je dobil že ob rojstvu in vsi se šalimo, da bi lahko postal svetovno znan tekmovalec v sankanju.
Kako malo je potrebno, da so otroci presrečni. Sneg in sanke! Tako nam ni treba na izlet v daljne kraje. Mi imamo svoje sankališče en korak stran. Pa ne samo to. Takrat v soseščini nastane umetniška razstava majhnih in velikih snežakov. Nekateri so super domiselni, zato bom naslednjič predlagala, da organiziramo pravo zimsko deželo ali pa celo tekmovanje v izdelovanju snežakov. Čigav bo najbolj navihan in igriv?!
Najlepše zimske počitnice s sinom smo preživeli pred leti v Mojstrani. Tisto leto je bila zima radodarna s snegom, tako smo se lahko sankali tudi odrasli. S sabo smo imeli lesene sanke, bob sani in plastično lopato, s katero postaneš absolutni zamgovalec v hitrosti spuščanja po hribu. Zabavo smo popestrili tako, da smo postavili svojo progo in vijugali med palicami. V vrtcu in šoli se je sin naučil kar nekaj iger, ki smo jih takrat preizkusili. Na sanke smo naložili čim več kep in jih potem poskušali prepeljati v dolino. Smeha ni manjkalo. Ne, krohotali smo se na ves glas. Odpravili smo se tudi na nekaj pohodov nedaleč stran od koče in opazovali, če bomo zasledili kakšne sledi divjih živali. Ker je sin strastni nogometaš, smo tudi žogo brcali po snegu. Ja, nenavadno, ampak ekstra zabavno.
V šoli naravi se je naučil tudi smučati (mimogrede, sploh si nisem predstavljala, da lahko ta šport osvoji v enem tednu brez strahu in zloma). Smučarska sezona nam ne uide, kljub temu da mu z njegovim očkom žal nisva za vzgled kot odlična smučarja. Drsanje pa naravnost obožuje, čeprav so bili njegovi prvi podvigi na ledu klavrni. Zdaj je neločljiv z drsalkami, hokejsko palico in pakom.
In kaj so naše letošnje želje? Vam zaupam, kaj smo pisali Božičku? Naj nam prinese sneeeeeeg! Naj nam omogoči čim več ur, preživetih na sankališču, smučišču in ledu. Naša zimska himna je pesem Janeza Bitenca: ''S sivih oblakov na dol in breg pada, pada beli sneg, pada, pada beli sneg. V toplih kožuščkih in na saneh malčki drse po belih tleh, malčki drse po belih tleh. V bregu za hišo snežak stoji, malčke gleda, govori, malčke gleda, govori: ''Padaj, le padaj zdaj beli sneg, da bo na bregu vrsik in smeh, da bo na bregu vrisk in smeh.''
Avtor: N. K.
