Oboževala sem zimo, saj se je takrat za ves mesec k nam preselil dedek in z njim so bili dnevi naravnost fantastični. To so bile zime, polne snega, skupaj sva izdelovala snežake, se sankala in kepala ... Najlepše pa je bilo, ko sem na njegovih kolenih poslušala pravljice, ki jih je stresal iz rokava, in se po zimskih vragolijah grela z najslastnejšim kakavom. Danes takšno tradicijo nadaljuje moj sin s svojim dedkom in tudi onadva ustvarjata vsako leto znova dragocene spomine.
Na dedka pozimi zelo zelo močno mislim ... Pogrešam ga. Pogrešam najina skupna doživetja. V otroštvu mi je bilo zelo všeč, ko je dolge zimske dni preživljal v našem domu. Vsak dan sem komaj čakala, da se vrnem iz šole in se skupaj odpraviva na zasnežen hrib za blokom. Pokazal mi je, kako so se oni včasih sankali. Niso imeli pravih sank, temveč kar pnevmatiko ali vrečko, bilo je izjemno zabavno!
Ko sva prišla domov, je bilo njegovo zlato pravilo, da se morava najprej preobleči v druga topla oblačila. Potem pa sva se vedno grela s sladkim kakavom, ki mi ga je postregel v skodelici, na kateri so bili narisani jelenčki. Popeljal me je v brezmejni svet pravljic. Kako je znal spreminjati glas! Nikoli ne bom pozabila, kako nežne so bile njegove princeske in kako nagajive živali iz njegovih pripovedovanj ... To so bili zame neprecenljivi trenutki, vrednejši od vsega bogastva na svetu. Mamica in očka sta imela pozimi veliko dela in nekako jima je primanjkovalo časa za druženje z mano, zato je to vlogo prevzel dedek in bilo je fantastično. To so moji najlepši spomini iz otroštva, ki jih obujam te dni ... Ne spomnim se, kaj mi je kupoval za rojstni dan ali novo leto. Ne spomnim se igrač, verjetno tudi nobena do danes ni ostala ohranjena. Toda, ko začnem razmišljati o najinih skupaj preživetih popoldnevih, mi postane zelo toplo pri srcu. O, pravkar sem se spomnila. Ko sem bila v sedmem razredu, me je presenetil s tem, da je vse zgodbice, ki mi jih je pripovedoval, natipkal na pisalni stroj. Ja, na pravi pisalni stroj, ne na računalnik. To je pravljični dokument, ki se ni izgubil med nobeno mojo selitvijo.
Kot bi bila to pri nas neka čarobna družinska tradicija, danes takšne trenutke preživlja moj sin s svojim dedkom. Tudi on se veseli zimskih počitnic, ko k nam iz manjšega kraja priroma s culico raznovrstnih anekdot. Sin ga lahko posluša ure in ure. Skupaj se smejita, včasih pa je tako napeto, da komaj čaka, da izve, kako se je vse skupaj končalo. A dedek je moder, vsako anekdoto, pravljico ali zgodbico začini še z nasvetom. Sin si jih je v prvem razredu, ko se je naučil pisati, začel zapisovati v zvezek. No, verjetno bo sčasoma nastala prava zbirka teh zvezkov, kajti umisliti si mora že novega. Pravi, da jih mora shraniti za vedno in da jih bo nekega dne prebiral svojim otrokom. To bo smeha na pretek!
In kar je najbolj zanimivo - tudi onadva si po dolgih zimskih sprehodih (zime so bolj blage in sin nima toliko priložnosti za sankanje v naselju, kot sem jih imela jaz) privoščita skodelico kakava BenQuick. Tudi sin ga pije iz svoje najljubše skodelice, s katere ga gleda mali rjavi medvedek, ki se mu prijazno smehlja.
Dragocena doživetja z dedkom se tako nadaljujejo iz generacije v generacijo ...
Avtor: N. K.
