Mojca Košič je začela z raziskovanjem pedagogike montessori pred 12 leti. Sprva je iskala informacije kot mama, nato pa jo je vse skupaj tako pritegnilo, da se je odločila tudi za študij. V intervjuju nam je zaupala, kakšen je vzgojni pristop pedagogike montessori in v čem se razlikuje od drugih. Spregovorili smo o vrtcih montessori, ki jih je v Sloveniji vsako leto več. Predstavila nam je, kako je mogoče tudi otroka vpeljati v naša vsakdanja opravila, kako vzpostaviti spoštljiv odnos do njega, kaj je ključno za njegov razvoj, če želimo, da zraste v samostojno in samozavestno odraslo osebo. Razbijali smo tudi napačna prepričanja, da je vzgoja po montessori načelih permisivna.
Mojca Košič je pedagoginja montessori, po formalni izobrazbi je magistrica znanosti, s področja politologije. Pedagogiko montessori je spoznala, ko je drugič postala mama. ''Vozičkala'' je z mamico, ki je že imela dva otroka. Starejši je obiskoval montessori vrtec in ko ji je mamica opisovala, kako poteka dan otrok v njem, ji je bilo to zelo blizu. Tudi sama je nekako intuitivno to počela doma. Vključevala je svoje otroke v opravila, predvsem kuhanje. To je tisti aspekt, ki jo je navduševal pri pedagogiki montessori. Zaupala ji je, da so vzgojiteljice zelo spoštljive do otrok, podpirajo oz. spodbujajo njihovo samostojnost. Zato je takrat začela vse skupaj raziskovati. Vzela je v roke knjigo Vsrkajoči um.
Pred 12 leti ni bilo veliko informacij na voljo za starše o tej pedagogiki, zato se je vpisala na študij pedagogike montessori v Ljubljani. Sprva se je na študij vpisala kot mama, tekom njega pa je ugotovila, da bi to tudi rada počela. Nisi želela postati vzgojiteljica v vrtcu, ampak je želela staršem približati ideje Marije Montessori, da bi lahko le-te vključili v svojo vzgojo. Med spoznavanjem filozofije montessori je vse zelo dobro povezovala tudi s politologijo. Filozofija Marije Montessori temelji tudi na tem, da je zelo pomembno zgodnje otroštvo in da lahko vplivamo na to, kako se bodo razvijali otroci, zelo malo pa lahko vplivamo oz. spreminjamo ljudi, ki so že odrasli, ki so že na vodilnih položajih in upravljajo našo družbo. Rekla si je: ''Če želimo imeti boljšo prihodnost, boljši svet, se pravi, da bodo kot odrasli celi, neranjeni, ker le-taki lahko ustvarijo zdravo družbo, moramo vplivati na njihov razvoj.'' In prav v tem je Mojca Kosič videla povezavo s politologijo. Maria Montessori je bila tudi zelo družbeno angažirana, bila je v tistem času ena vplivnih žensk, ki se je borila za njihove pravice. Je tudi ena izmed prvih žensk v Italiji, katera je bila sploh sprejeta in zaključila študij medicine. Takrat je bila to pogumna odločitev in za zaključek je bilo treba vztrajati.
Ko je Mojca Košič razmišljala o svojem otroštvu, je prišla do dognanj, da je vedno rada pomagala majhnim otrokom. Vedno jo je vleklo k njim, predvsem tistim, ki so bili malce odrinjeni iz družbe in so potrebovali pomoč. Tako se je že kot osnovnošolka vključila v program, pri katerem je pomagala otrokom iz šibkejšega okolja pri osvajanju znanja.
Želela se je vpisati na visoko šolo za socialno delo, ampak je bil vpliv staršev prevelik, zato se je odločila za študij politologije. Verjame, da se je to tudi zgodilo z namenom, saj je s tem študijem dobila širino vpogleda v delovanje družbe in politike. Zato vidi svoje delo kot poslanstvo, ker ko starše izobražuje o spoštljivih in ljubečih odnosih, utira pot k boljši in bolj zdravi družbi. Po študiju pedagogike montessori je opravila še veliko usposabljanj in izobraževanj s tega področja, razumevanja in razvoja otroških možganov, zadnji dve leti pa se zelo posveča pedagogiki Emme Pikler.
Na inštitutu Pikler v Budimpešti se izobražuje o njej, opravila je že več večdnevnih seminarjev, z namenom, da bo nekoč postala tudi pedagoginja piklerjeve pedagogike. Gre za večletni študij, zato bo morala še kar nekaj poti prehoditi do tega cilja. Vodi delavnice za otroke in starše v živo, in sicer v svojem studiu Montessori doma v Ljubljani, kjer ima najete prostore v montessori vrtcu. Delavnice potekajo za dve različni starosti, in sicer za otroke do 18. meseca starosti, in otroke, starejše od 18 mesecev. S starši se povezuje tudi prek spleta, že nekaj časa pripravlja tudi spletno šolo, katero namerava odpreti septembra. Dve leti nazaj je izšla tudi njena knjiga Montessori za starše, priročnik, ki je naletel na super odziv. V nekaj mesecih jo je popolnoma razprodala, zato je šla že v drugi ponatis.
Obstajajo številne vzgoje, številne metode, številni vzgojni principi. Starši se poslužujemo takšnih in drugačnih. Toda katera vodila so tista, ki nam bodo pomagala vzgojiti na ustrezen način, se lahko tako izrazimo, naše potomce? Obstaja tista prava vzgoja?
Res je, obstaja več vzgojnih pristopov. Med spoznavanjem vseh ugotavljam, da imajo precej skupnega. Na primer montessori, pikler, ray, waldorf ... imajo skupne točke, pristope, cilje pri vzgoji otrok, ampak so načini, kako priti do teh ciljev, malce različni. Vse pedagogike izhajajo iz razumevanja otroka in iz tega ustvarjajo določene načine, metode za vzgojo. Veliko je odvisno tudi od vrednot staršev, katera pedagogika nas bolj pritegne. Ne bom rekla, da je ena bolj prava kot druga, ena bolj napačna kot druga. Starši namreč vzgajamo otroke in te pedagogike so nam lahko samo v pomoč pri naši vzgoji. Ni se nam treba držati izrecno samo ene ali druge metode, bolj zagovarjam to, da pri vsaki mogoče vzamemo tisto, kar nam je blizu, kar je blizu našim vrednotam, da nas določena pedagogika zaradi tega ne omejuje. Menim, da je ključno to, da otrok zgradi v sebi tisti občutek, da je svet, v katerem živi, varen, da bo zanj poskrbljeno, da je ljubljen. To je tista osnova, na kateri lahko potem otrok gradi na zaupanju sebi, v svoje sposobnosti, v gradnjo samozavesti in samostojnosti. Če te osnove ni, se tudi otrokova osebnost ne bo razvijala v pravi smeri oz. smeri njegovih potencialov.
Smo odprti za nove vzgojne prijeme ali samo sledimo tistemu, česar smo bili deležni tudi sami v otroštvu, mogoče celo skušamo popraviti tisto, kar nam ni bilo všeč?
To je odvisno od vsakega posameznika, mogoče gremo v dve smeri. Ena je, da temu sledimo, se pravi, da sledimo vzgoji, kakršni smo bili sami deležni, ko smo bili majhni. Ali pa gremo v smer, da naredimo čisto drugače oz. nas to, kako smo bili mi vzgajani, če to ni dobro vplivalo na nas, vodi v razmišljanje, kako lahko drugače vzgajamo svoje otroke. Tukaj se začne odkrivanje drugačnih vzgojnih prijemov oz. pristopov, kot smo jih bili vajeni sami iz svojega otroštva. Vendar obstajajo tudi tukaj določene pasti. Starš, ki je bil vzgajan zelo avtoritativno, gre lahko potem pri svoji vzgoji v drugo skrajnost in vzgaja svoje otroke permisivno, kar seveda tudi ni v redu za otroka. Treba je najti nekakšno ravnovesje oz. ne samo, da delamo kontra temu, kako smo mi bili vzgajani, ampak, če nismo bili deležni dobrih vzgledov, je prav, da se potem kot starši izobražujemo v tej smeri o vzgoji otrok in razmišljamo, kako bi mi lahko vzgajali drugače.
Ste pedagoginja montessori. Zakaj ste se osredotočili ravno na pedagogiko montessori?
Delno sem že odgovorila pred intervjujem v svoji predstavitvi. Pedagogika montessori me je pritegnila predvsem zaradi spoštljivega odnosa do otroka. To je bilo tisto, kar me je najbolj pritegnilo k tej pedagogiki. Zato sem jo tudi potem začela bolj raziskovati. Resnično na lep način vključuje otroka v naša vsakdanja opravila. Otrok je aktivno udeležen v našem življenju. To potemtakem ne pomeni, da medtem ko mama kuha kosilo, se mora iti otrok v sobo igrati. Mama ne želi to pripraviti sama v miru. Ni takšnega ločevanja - otroci so del našega življenja. Pa ne gre samo zato, da ga starši pošljemo, da se igra, prepogosto mu v roke potisnemo mobilni telefon. Že zelo majhnemu otroku. Pedagogika montessori ima resnično dobro razdelano to vključevanje otroka, in sicer, na kakšen način lahko že čisto majhnega otroka vključimo v naša opravila. Tega pa ne storimo na način, da ga silimo v karkoli, ampak da pravzaprav sledimo njegovim interesom.
Montessori je tako posebna metoda poučevanja otrok od rojstva do mladostništva. Kakšen je njen vzgojni koncept? V čem se razlikuje od drugih? Kakšne so prednosti, vplivi na otroško vedenje in učenje?
Montessori metoda se je najprej oblikovala iz opazovanja otrok. To je namreč počela Maria Montessori. Ni obstajala najprej teorija ali filozofija, ampak je Maria sprva spontano razvila to metodo za otroke, stare od tri do sedem let. V tem se skriva jedro pedagogike montessori. Potem se je skozi razvoj ta pedagogika razširila tudi na druga starostna obdobja (zgodnje otroštvo (0-6 let), otroštvo (6-12 let), mladostništvo (12-18), odraslost (18-24 let). Izhaja iz razvojnih potreb otrok, pravzaprav sledi naravnemu razvoju otroka. Velik poudarek daje tudi vplivu okolja na otroka, pri čemer ne gre samo za fizično okolje, ki je v pedagogiki montessori absolutno zelo pomembno, ampak tudi psihološko (odnose, v katere je otrok vpet, se pravi - ljudje smo tisti, ki prispevamo k temu psihološkemu delu). Pedagogika montessori resnično izredno spoštuje majhnega otroka že od rojstva naprej. Sledi otrokovemu razvoju, ne v smislu, da je otroku vse dopuščeno. Res je, da ima v primerjavi s kakšno tradicionalno metodo veliko več svobode pri razvoju oz. raziskovanju. In prav zaradi tega marsikdo napačno razume pedagogiko montessori. Razume, da je to permisivna vzgoja, vendar nikakor ni. Absolutno ima otrok v okolju tudi meje, omejitve, kar je seveda zelo pomembno za njegov zdrav razvoj, hkrati pa ima svobodo, da se lahko razvija v skladu s svojimi potenciali in razvojnimi potrebami. In ena izmed močnih potreb v tem zgodnjem otroštvu je tudi potreba po samostojnosti in njeni podpori da pedagogika montessori velik poudarek. Otrokom je že od majhnih nog omogočeno, da sodelujejo pri skrbi zase, za okolje, z nami pri vsakdanjih opravilih, da jih vključujemo v ta del našega življenja. Na primer, v prostoru, kjer izvajam delavnice, imajo otroci na voljo majhne metle, vodo, krpice, nizek umivalnik, krožnike, steklene kozarce, nožke, ki so primerni za rezanje ... Ker s tem, ko otroka vključujemo v vsakdanja opravila, je pomembno tudi to, da uspemo fizično okolje pripraviti na takšen način, da bo varen in uspešen. Pri tem so pomembni tudi pripomočki, ki so velikosti otroških rok. Otroci se, ko brišejo mizo, pometajo po tleh, ko dejansko sodelujejo pri teh opravilih, počutijo koristni, zaupanja vredni, poleg tega vadijo te spretnosti, razvoj koncentracije, zbranosti, reševanje izzivov, ki se vmes pojavijo, koordinacijo oko-roka, fino motoriko. Otrok s temi dejavnostmi razvija veliko različnih spretnosti. Vsekakor pa na dolgi rok to pripomore k razvoju zaupanja vase in v zdrave samozavesti, obenem splošnega zadovoljstva. Otrok sledi svojim interesom, mi pa ga pri tem podpremo.
Poznamo vrtce montessori. Toda dejansko se lahko principa montessori poslužujejo tudi starši pri domači vzgoji. Kakšen nasvet imate za njih?
Res je, nekako se je pedagogika montessori najprej vključila v ustanove, vedno bolj pa se pomika tudi v domača okolja. Nasvet, ki bi ga dala staršem, ki razmišljajo o tem, da bi vključili principe montessori v domačo vzgojo, je naslednji: ne potrebujejo vseh materialov montessori in igrač po navdihu montessori, da bi jih uspešno vpeljevali v vzgojo. Namesto tega naj se starši raje osredotočijo na odnos oz. pristop, ki ga imajo do otroka v vsakdanjem življenju z njim.
Kdaj je čas za montessori pristop doma?
Vsekakor je od rojstva smiselno, da se pristop vključuje v vzgojo otroka. Idealno je, da se starši s pristopom seznanijo že prej, pred prihodom dojenčka, predvsem starši, ki bodo to postali prvič. Na ta način se lahko veliko bolj samozavestno pripravijo na njegov prihod.
Predstavite nam prosim nekaj konkretnih primerov, kako lahko načela montessori vključimo v vsakdanje življenje pri otroku.
Omenila sem že pristop oz. odnos, ki ga zavzamemo do otroka v vsakdanjem življenju. Le-ta naj bo spoštljiv in ljubeč. Druga, precej konkretna stvar, ki jo lahko vključijo, je, da otroku prilagodijo dom, predvsem v obdobju malčka, da je v okolju več tega, kar lahko počne in manj tega, kar mu prepovedujete. Ta prilagoditev naj podpira tudi otrokovo samostojnost v zgodnjih letih, lahko bi rekla tudi celo življenje, saj otrok teži k temu, da se enkrat osamosvoji. Ampak potreba po samostojnosti je v obdobju malčka izredno močna, zato je absolutno smiselno, da se dom nekako prilagodi tudi otroku. To pomeni, da daste v prostor nizko mizico, stolček, nizke, odprte police, kamor lahko postavite njegove igrače, da jih lahko sam doseže. Seveda mu prilagodite tudi dostop do vode, njegovih oblačil in vsekakor tudi to, da je okolje nekako urejeno, da ima vsaka stvar svoje mesto. Pri tem je treba upoštevati princip - manj je več. Otrok naj ima raje manj igrač, ampak le tiste, ki ustrezajo njegovemu pravemu razvojnemu obdobju. Tretja stvar, ki jo predlagam je, da vključite otroka v gospodinjska opravila. Nam je seveda lažje neko opravilo narediti, če otroka ni zraven. Ampak če ga vključite, je to priložnost za kakovostno preživet čas z otrokom. V tem času se ne bo naučil samo veliko različnih spretnosti, ampak bo s tem postajal vedno bolj samostojen, bolj samozavesten. Lahko pomaga pripravljati mizo, hrano (najprej počne enostavnejša opravila, recimo nareže jabolko, banano), pranju perila, pometanju, sesanju, skratka povsod tam, kjer pokaže interes, da bi rad sodeloval. Takrat najdete način, kako ga lahko vključite v ta opravila. Četrta stvar zadeva predvsem pristop, ki ga zavzamemo do otroka. Morate ga opazovati. To je eno izmed zelo uporabnih orodij. Tudi pedagogika montessori se je razvila iz takšnega opazovanja otrok. Otroci so namreč Mariji Montessori pokazali svojo pravo naravo in če jih ne bi opazovala ter dopustila, da so to, kar so, nam ne bi pokazala toliko čudovitih stvari o otrocih. Prek opazovanja lahko starši veliko bolj globlje spoznajo svojega otroka, kaj ga res zanima. Tako bodo tudi vedeli, katere igrače postaviti v njegovo okolje. Marsikaj novega lahko odkrijejo o svojem otroku, če ga več opazujejo. Tako tudi manj posegajo v otrokovo igro oz. v to, kar otrok dela. Pri tem opazovanju težimo, da smo čim bolj objektivni. Starši morajo tudi omejiti uporabo zaslonov tabličnega računalnika, mobilnega telefona, televizije in računalnika. Vem, da je na tem področju skušnjava precejšnja, ampak zavedati se moramo, da se otroci zelo hitro navadijo uporabljati te naprave in čez čas lahko prekomerna raba vodi tudi v odvisnost. Otroci lahko postanejo tudi precej pasivni, navajeni, da jih nekaj zabava, da jih nekaj zunanjega animira in to ubija oz. zavira njihovo kreativnost in čez čas lahko izginejo tudi njihove ideje, kako se igrati
Kako dobro poznamo slovenski starši to metodo in ali smo ji privrženi?
Zadnja leta, po mojem mnenju, pedagogika montessori zavzema vedno več prostora in zanimanja pri starših. Zelo dobro so tudi seznanjeni z njo, že veliko vedo o njej. Absolutno gre zasluga številni literaturi, ki je dostopna zadnja leta. V Sloveniji je bilo tudi veliko knjig s področja pedagogike montessori prevedenih iz tujih jezikov. Veliko informacij je seveda dostopnih tudi na spletu. Če primerjam obdobje, ko sem kot mama 12 let nazaj iskala informacije o pedagogiki montessori, in današnje, je sedaj teh možnosti za njeno spoznavanje veliko več. Tudi več je staršev, ki so slišali za pedagogiko montessori, katero želijo vključiti v domačo vzgojo. Veliko je tudi vrtcev montessori, vsako leto se odpre nov. Tudi zanimanje staršev za vključitev otroka v takšen vrtec je precejšnjo. Temu priča tudi informacija, da so na voljo vsako leto le tri prosta mesta v vrtcu montessori.
Ali lahko tako starši pripomoremo, da bo otrok imel bolj zadovoljno in srečno življenje? Ga s tem pripravljamo, da bo zrasel v samostojno in sposobno odraslo osebo?
Že večkrat sem rekla, da ne moremo vplivati na to, kako bo otrokovo življenje potekalo, lahko pa v bistvu vplivamo na to, kako se bo otrok razvijal. Nekaj vpliva ima genetika, se pravi - genetski potencial, ki ga je otrok prinesel na svet Na njegov razvoj osebnosti pa ima velik vpliv tudi okolje, v katerem otrok odrašča. In del okolja smo tudi starši, kasneje tudi vrtci, šole in vrstniki, ampak v zgodnejših letih otrokovega življenja imamo starši največji vpliv. In v teh zgodnjih letih se nekako postavljajo temelji, osnova za nadaljnji otrokov razvoj. Tako da absolutno imamo vpliv! Ne moremo sicer vplivati, kako bo potekalo otrokovo življenje, lahko pa vplivamo na to, da se bo otrok v bistvu razvijal v tej smeri, da bo razvil spretnosti in veščine, ki mu bodo pomagale tudi v življenjskih izzivih, na katere bo naletel, v katerih bo videl priložnosti za svojo rast, da se jih ne bo ustrašil, ampak se bo z njimi soočal in šel naprej.
Veliko nasvetov ste za starše strnili tudi v knjigi Montessori za starše. Kakšne odgovore dobimo starši ob prebiranju priročnika? Bomo z njimi razblinili tudi marsikateri predsodek o metodi montessori?
Prvi del priročnika zajema nekaj vidikov filozofije montessori, tudi glavna odkritja Marije Montessori o razvoju otroka. Izpostavim tudi nekaj sodobnih spoznanj nevroznanstvenikov, hkrati pa prikažem, kako pedagoška načela montessori v svoje delo vključujejo ustanove, kot so vrtci in šole. Drugi del priročnika je precej konkretno, praktično naravnan, kjer starši dobijo veliko idej in predlogov, kako lahko pristop montessori vpeljejo v domačo vzgojo, kako lahko otroka že v zgodnjih letih podprejo pri odraščanju v samostojno in samozavestno osebo. Dotaknem se tudi nekaterih predsodkov o pedagogiki montessori, saj jih je kar nekaj. Eden izmed njih je tudi ta, da je vzgoja montessori verska vzgoja. Nekaj strani je tudi namenjenih predsodkom, ki jih imamo o samostojnosti otroka. Starši si namreč samostojnost otroka velikokrat napačno predstavljamo, zato sem spregovorila tudi o takšnih zmotnih prepričanjih.
Ne zamudite tudi intervjuja z Mojco Košič o piklerjevi pedagogiki. Kmalu na naši spletni strani ...
Avtor: N. K.
Fotografija: Pexels
