Kreativno otroško mesto Minicity pogosto obiščejo učitelji in učiteljice skupaj z učenci iz osnovnih šol po vsej Sloveniji. Tokrat smo v naši družbi gostili učiteljico Nino Jelen, ki poučuje razredni pouk na OŠ Ivana Skvarče v Zagorju ob Savi. Zaupala nam je, zakaj ima učitelj pomembno vlogo v razvoju otroka, kako ona motivira svoje učence, da aktivno sodelujejo pri pouku, in kaj so ključne metode dobrega učitelja. Ob dnevu učiteljev je zapisala zanimivo pesem: '' Učitelj ni samo učitelj, učitelj je po malem vse.''
Po poklicu ste učiteljica. Ste že od nekdaj sanjali, da boste sledili tej poklicni poti in poučevali mlade generacije?
Zdi se mi, da večina učiteljev že od prvega dne ve, da bodo nekoč postali učitelji. Pri meni pa ni bilo tako. V bistvu še na fakulteti nisem bila čisto prepričana, če bo to zares pravi poklic zame. Spraševala sem se, če bom znala motivirati otroke, če bom opazila, da kaj ne »štima«, če bom znala poiskati tisto pravo avtoriteto … Mogoče je ravno zato v meni zraslo visoko spoštovanje do otrok. In čeprav nisem že od majhnega vedela, da bom nekoč učiteljica, sem prvič, ko sem stopila v razred, vedela, da sem tam doma.
Koliko časa že poučujete na Osnovni šoli Ivana Škvarče iz Zagorja ob Savi? Kaj vas navdihuje pri tem?
Razen prakse, ki sem jo opravljala na kakšnih drugih šolah, je OŠ Ivana Skvarče edina šola, na kateri sem bila zaposlena. Učim približno 12 let, 12 zelo lepih let. :-) Sem pa imela veliko srečo pri zaposlitvi. Ko sem bila še absolventka, me je bratranec Lovro povabil na neko predstavo, ki so jo imeli v šoli. In takrat je do mene stopila ravnateljica in mi povedala, da potrebuje učiteljico. Dogovorjeno je bilo, da pridem za tri mesece, ostala pa sem do danes. :-)
Čeprav se mogoče sliši rahlo osladno, ampak moj navdih je resnično motivacija mojih učencev. Najboljši trenutek je tisti trenutek, ko dobim kakšno krasno idejo in potem komaj čakam, da jo bom uresničila, pridem v razred in so otroci takoj za akcijo. Ko jim kar žarijo oči. Ko se imajo fino, hkrati pa se povezujejo in ogromno naučijo. To je res tisti pravi navdih.
Če bi vas morali opisati vaši učenci, kaj bi odgovorili na vprašanje: ''Kakšna je vaša učiteljica Nina Jelen? Česa vas uči? Zakaj se zjutraj veselite, da boste prišli v šolo in jo spet srečali?''
Na to vprašanje sicer zelo težko odgovorim sama. Lahko pa povem, da mi je enkrat en učenec prinesel list iz knjige Naj, tisti del, kjer so morali opisati, zakaj imajo radi svojega učitelja. In on je tam zapisal, da zato, ker jim učiteljica ves čas govori, da so superjunaki. To se mi je res ostalo nekje v srcu. Predvsem zato, ker je to pomenilo, da me je res slišal. Otroci res znajo vračati to ljubezen: s sporočilci, napisi na tabli, objemi … To je tisti ta najlepši del našega poklica. En kup ljubezni. :-)
Zakaj ima po vašem mnenju učitelj pomembno vlogo v otrokovem razvoju? Zakaj je osvajanje novih znanj, spoznanj in izkušenj že v zgodnjem otroštvu pravzaprav ključno za njega?
Majhen otrok zaupa in sledi svojim staršem, od njih prevzema navade, razmišljanja, odnose … Učitelji in vzgojitelji pa smo verjetno takoj v drugi vrsti. Otroci nam morajo zaupati, se ob nas počutiti varne, morajo čutiti, da jih imamo radi. Tako lahko razvijajo svoje super moči, talente in vse potenciale, ki jih imajo. Dober učitelj lahko otroku pomaga, da se uči, da raste in da postane odgovoren, samozavesten in zadovoljen odrasel. Pomembno je, da starši, otroci in učitelji držimo skupaj. Tako res lahko damo otroku največ, kar lahko.
Ste učiteljica razrednega pouka. Kako vi motivirate svoje učence, da želijo sami raziskovati, da si želijo zapomniti snov za vedno in se je ne naučiti na pamet ter hitro pozabiti?
Sama se veliko ukvarjam z motivacijo otrok in mislim, da je eden od najpomembnejših delov pouka. Verjamem, da lahko na en tak pravi način otroke motiviramo za katerokoli snov želimo. Sama pri pouku uporabljam sto in en način za pridobitev pozornosti otrok in vedno sem v akciji, da se spomnim kakšnega novega (to se največkrat zgodi sredi noči, hihi). Učimo se prek igre, gibanja, s pristopom Storyline, preko projektnega dela, z uporabo ikt-ja, učenci veliko delajo skupaj, po skupinah, sami iščejo rešitve, raziskujejo, preizkušajo … Sama rada raziskujem stvari, ki zanimajo njih. Ne samo zato, da se potem lahko važim, da vse to poznam in da ne morejo imeti skrivnosti pred menoj, temveč tudi zato, ker lahko potem kakšne serije, igre, ki jih radi igrajo, ali kaj podobnega »pretihotapim« in priredim za pouk.
Otroci z veseljem prisluhnejo vašemu pouku. Kaj so tisti ključni prijemi dobrega učitelja?
Učenci so takole opisali idealnega učitelja: Mora biti potrpežljiv, pravičen do vseh, mora nas imeti rad, mora razumeti, da smo radi zunaj, da se moramo gibati, da se še radi kaj poigramo, mora se znati tudi kaj pohecati. Mislim, da so to res tiste ključne reči in sama se trudim, da se jih držim. Včasih uspe v popolnosti, včasih pa malo manj. :-)
Majhna praksa, ki pa naredi velike čudeže pri pouku, je tek zunaj. Vsak dan, ampak res vsak dan gremo v nekem trenutku z otroki na svež zrak, kjer tečejo, igramo se igre, potelovadimo, se sprostimo ... Včasih potem ostanemo zunaj in tam nadaljujemo s poukom, včasih se vrnemo v razred, ampak kakorkoli že … to so potem čisto novi in sveži otroci. Tudi tisti, ki sicer težko sedijo v klopi. :-)
Pri pouku vključujete različne metode. Nam lahko zaupate na primer, kaj ste v učilnici (ali na prostem) počeli danes in česa so se naučili učenci?
Danes smo res delali nekaj zabavnega s pomočjo spletne aplikacije. Otroci so delali v skupinah in sledili navodilom na telefonih. Zgodba je govorila o tornadu, ki se je bližal šoli, zato so morali naloge opravljati na varnem – pod mizo. Skupine so morale ukrotiti tornado, tako da so razmišljale in raziskovale, kako sploh nastane veter in kako se razvije v tornado, kakšno škodo lahko povzroči, kje so tista najhujša območja … Pisali so pesmi ali zgodbe o vetru, prikazovali, kako se upirajo vetru itd. Pod mizo, hehe. Verjamem, da če se otroci dobro počutijo, da bodo tudi dobro delali. Zato včasih sedimo na tleh, včasih na mizah (jih potem dobro očistimo), včasih pa kar pod mizami.
Ves čas tudi osveščate o varni rabi interneta. Kaj želite sporočiti otrokom in staršem, ki v vsakdanje življenje vse več vključujejo različne novodobne napravice?
Otroci so aktivni uporabniki spleta in družabnih omrežji, vendar se ne zavedajo, kaj vse se lahko na spletu zgodi in da njihova dejanja lahko vplivajo na njihova življenja – prav tako kot v realnem svetu. Na spletu je res veliko nevarnosti, v katere se lahko zaplete otrok (pa tudi odrasel!): spletni izzivi, spletno nadlegovanje, lažne novice, pogovori/srečanja z neznanci, objave neprimernih fotografij, deljenje osebnih podatkov, spletne prevare … Mnogokrat se zgodi, da tudi tisti otroci, ki so sicer zelo odgovorni, preudarni, na spletu pokažejo popolnoma drugačno stran. Starši in učitelji se moramo veliko, ampak res veliko pogovarjati z otroki o tem. Samo tako bodo naši otroci postali odgovorni in varni uporabniki spleta. Predvsem jih moramo naučiti dve stvari. Da jim ni treba storiti vsega, kar vidijo na spletu, da bodo znali reči NE in to, da če čutijo, da nekaj ni v redu, ponavadi tudi res ni v redu. Da naj se obrnejo na odraslo osebo.
Se je vloga učitelja v razredu z leti spremenila? So se generacije učencev spremenile?
Tehnologija in sodoben način življenja v šolstvo niso prinesli samo očitnih sprememb, kot so naprave in tehnološki pripomočki v učilnicah, temveč se je močno spremenil tudi učni proces. Če smo bili skoraj skozi celotno zgodovino šole navajeni, da učitelj frontalno podaja snov in je v središču razreda, se je v sodobnem času zgodil preobrat - učenec je tisti, ki raziskuje, išče podatke in odgovore, učitelj pa je postal motivator, usmerjevalec, tisti, ki otrokom pomaga poiskati odgovore, jih vzpodbuja in išče inovativne pristope učenja. V šolah se dogajajo ogromne spremembe, učitelji pa smo se znašli pred velikim izzivom: da po dolgih letih frontalnega poučevanja, podajanja snovi, začnemo otroke učiti popolnoma drugače. V teh časih otroke pripravljamo na poklice v prihodnosti, ki v tem trenutku mogoče sploh še ne obstajajo. Zato je naša naloga, da učence opolnomočimo z veščinami, s katerimi se bodo znašli v svetu, s katerimi bodo našli poklic zase in bodo družbeno koristni. V sodobnem svetu morajo otroci osvajati znanja iz poznavanja tehnologije tako iz tehničnega vidika, kot z varnostjo uporabe - zato, da se bodo znašli v svetu, da bodo postali pametni uporabniki spleta, da bodo zmogli opravljati naloge, ki jih zahteva sodoben način življenja in da bodo v svetu konkurenčni.
Kako ste se vi spopadali z učenjem na daljavo? S kakšnimi izzivi ste se soočali? Kako so učenje na daljavo sprejeli vaši učenci?
Najprej moram poudariti, da delo na daljavo ne bo nikoli enako kot delo v razredu. Čisto drugače je, ko svoje mulce vidim zares.
Vseeno pa sem sama pri sebi našla nekaj pozitivnih stvari pri takšnem načinu poučevanju (ker so stvari takoj lažje, če nanje gledamo pozitivno). Priznam, da sem poučevanje na daljavo vzela kot nekakšen izziv. Mislila sem si: Tale Corona me pa ne bo!
- Ker je bilo poučevanje na daljavo nekaj novega za nas in smo ga šele odkrivali, smo bili lahko učitelji in učenci zelo ustvarjalni. Naučili smo se novih pristopov, odkrivali nove načine motivacije, razlage, iger … Sama sem skoraj vsak teden odkrila kaj novega.
- Nekaj učencev se je med seboj zelo povezalo v tem času – skupaj so delali projekte, igrali igre, se pogovarjali ... Moji učenci so celo ustanovili krožek, kjer so se dobivali, izmenjujevali ideje in ustvarjali.
- Učenci so se mimogrede naučili uporabljati spletna orodja.
- Učitelji smo se med seboj tako zelo povezali, kot še nikoli prej.
Najlepša stvar zame pa je bila, da tudi v tistih dneh, ko se kdaj meni ni dalo več pred ekran in sem imela že pol kufer učenja na daljavo, so učenci ob sedmih zjutraj napisali, da komaj čakajo, da se dobimo. No, potem pa človek res ne more biti slabe volje, kajne?
Potegovali ste se tudi za laskavi naziv - najboljšega učitelja na svetu (Global Teacher Prize). Kaj mislite, da je bilo odločujoče, da ste bili med petimi finalisti, ki so jih izbrali v okviru projekta Učitelj sem! Učiteljica sem!? Kaj je takšen naziv pomenil za vas?
Biti učitelj zame ni samo poklic. Je velik del mojega življenja, v katerega je vključena celotna moja družina (in res sem hvaležna, da družina to tako stoično prenaša, hehe). Moj poklic, moje življenje – vse to se tako prepleta, da je težko najti ločnico. Verjetno so ljudje začutili to mojo ljubezen.
Res sem vesela, da sem sodelovala pri projektu Učitelj sem! – v iskanju učitelja za Global teacher Prize. Namreč, v nekem obdobju, ne dolgo nazaj, se je zgodilo, da je spoštovanje do mnogih poklicev drastično zmanjšalo. Ne zaupamo več pravnikom, zdravnikom, novinarjem, električarjem ... in tudi učiteljem ne. Zato je bila zame tale akcija Učitelj sem! res krasna. Vsi vključeni so se trudili, da se je učitelje spet slišalo. Dali so nam možnost, da lahko pokažemo, kaj vse delamo, kakšni čudeži se dogajajo v naših razredih, kako zelo imamo radi naše otroke in kako smo učitelji včasih vse – od mam, atov, pa do igralcev, pevcev in zgodovinarjev.
Ob dnevu učiteljev ste pripravili zelo zanimivo pesem. Nam jo lahko zaupate? Kaj ste želi z njo povedati širni javnosti?
Mislim, da pesem že sama vse pove. :-)
Nina Jelen
UČITELJ
Učitelj ni samo učitelj,
učitelj je po malem vse.
Učitelj se kar naprej trudi,
da veliko zna, da veliko ve.
Učitelj je včasih čistilec, včasih zdravnik,
včasih je klovn, včasih sodnik.
Je pedagog, psiholog, biolog,
učitelj je sem pa tja vse vrste log,
Je matematik, zgodovinar, geograf, slovenist …
fino je, če je učitelj optimist.
Učitelj je pravljičar, pevec, baletnik,
športnik, igralec, skratka umetnik.
Učitelj ni samo učitelj,
učitelj je po malem vse.
A učitelj je zares učitelj,
če ima na pravem mestu srce.
Izkoristili bomo priložnost in vas prosili, da nagovorite svoje pedagoške delavce. Kaj jim želite položiti na srce? Imate kakšno sporočilo za vse tiste, ki so vpeti v sistem izobraževanja otrok?
Moja taktika je takšna … Poskušam se ne preveč prepustiti strahu. Lahko je reči, težje storiti, še posebej v časih takšne corpnije, kot je tale epidemija. Maske, šolanje na daljavo, testiranje, cepljenje, slabe novice ... Ampak takrat si malo zatisnem oči in ušesa, odfrendam kakšno osebo na Facebooku in samo sebe prepričam, da bo še vse ok. Ker ponavadi tudi je ok. In potem sem tako zelo prepričljiva, da si verjamem, da prepričam še moje mulce in potem je res vse ok. :-) Hočem reči, da je res fino, da človek poskuša iskati tiste ta svetle, pozitivne točke.
Primer: Na začetku letošnjega šolskega leta, so bila socialna omrežja polna tesnobnih novic, kako bo potekalo to leto, kaj vse bo narobe, kako grozno bo … Razmišljala sem o tem, kako se počutijo učenci, ko to berejo, poslušajo. Zato sem jim pripravila video in jim zapela pesem v smislu, da bo to leto naše in da ga bomo odrockali, pa naj bo kakršnokoli že »ma za bit«. :-) In potem sem se res, res veselila prvega šolskega dne. :-)
https://www.youtube.com/watch?v=owNfufmSgm8
Avtor: N. K.
Fotografija: osebni arhiv Nine Jelen
