Med nosečnostjo mi je prijateljica pripovedovala, kako priden je njen otroček, kako ga zvečer po večerji samo položi v posteljo in on takoj, sam in brez joka, zaspi. V mislih sem si ustvarila idilo, kako bo tudi moj sin že takoj prve dni, tedne, mesece brez prevelikega truda zaspal in bom zvečer še vedno lahko gledala svojo najljubšo telenovelo. A moj sinček se je odločil, da bo vse skupaj malce popestril ...
Že prve noči po prihodu iz porodnišnice je bila najina večerna rutina vse prej kot rožnata. Prisežem, začela sem dovolj zgodaj, uro in pol, da bi zagotovo ujela uvodno pesem telenovele. Vse sem počela, kot piše v knjigah: umivanje, uspavanka in dojenje v polmraku. Vse je potekalo počasi in umirjeno. Nekako mi je šlo dobro od rok in bila sem ponosna sama nase, glede na to, da je bil to moj prvi otrok. Ampak zataknilo se je že pri dojenju ... Trajalo je in trajalo, jaz pa sem imela drugačne načrte za naslednje ure. In ko sem mislila, da se je najedel, je zopet začel sesati. Mleka je bilo dovolj in očitno si je on v miru z užitkom privoščil dolgo večerjo. In seveda sem mu to tudi omogočila.
Ko je končno dal znak, da ima dovolj, sem ga počasi dremajočega začela spuščati v posteljico. Misija bi bila uspešna, če me ne bi zmotil vonj iz pleničke. V nekaj minutah je nastala ogromna potička in umivanje sva morala ponoviti. Seveda se je dobro razbudil, ker v temi še nisem osvojila veščine previjanja. Potem sva ponovila dojenje na obeh dojkah in vzela sem si čas, da sem si ga podrobno ogledala. Kako srčkan nosek ima, na glavi se mu sveti puhec in kako se me z drobnimi prstki oklepa, da mu le ne vzamem trenutno najljubšega – njegove 'papice'. V meni je rasla ljubezen do tega krhkega bitjeca in hkrati sem začutila, da ga moram zaščiti pred zlobnimi silami, kakšnimi, tega se takrat nisem spraševala. Zavedala sem se, da sem njegova junakinja, ki ga bo povedla v širni svet. Med sanjarjenjem sem seveda pozabila, da me čaka zmenek s televizijo.
Ne vem, koliko časa je minilo, preden sem ga položila v posteljico in upala, da je to to. Pogledal me je s široko odprtimi očmi in mi z glasnim jokom dal vedeti, da tako pa on že ne bo zaspal. Če pomislim sedaj, sem bila res 'kruta', položila sem ga daleč stran od toplega naročja, v brezosebno posteljico (pustimo ob strani dejstvo, da je imela prekrasno rumeno obrobo z medvedki, da je nad njo visel pisan vrtiljak z uspavanko Ti si moj sonček). Nisem tuhtala dolgo, vzela sem ga k sebi in se z njim ulegla na zakonsko posteljo. Z mirnimi besedami sem ga potolažila in mu dala vedeti, da sem ob njem, da ga ne bom zapustila, da lahko v miru zapre oči in odjadra v svet sanj. In uspelo mi je, a skupaj z njim sem zaspala tudi jaz ... Iskreno, za mano je bil naporen dan, nič pravljičen, tako da sem si zaslužila, da tudi jaz zaspim ob uri, ko gredo otroci spat.
In priznam, ni mi bilo žal. Odrekla sem se nečemu, na kar sem bila navajena, preden sem postala mama. Tudi naslednje večere se je odvijal približno podoben scenarij in počasi sem odmislila telenovelo, kajti v dar sem dobila neskončen čas, ki sem ga lahko na različne načine preživljala s sinom. In vsak dan sem ga imela raje in vsak dan sem si želela, ko bi najini večerni obredi trajali v nedogled. Z besedami je težko opisati, kako prijetno je tako zaključiti dan in dati vse štiri od sebe, če ob tebi leži tvoj otrok, ki ga imaš neizmerno rad. To so bili moji najlepši zmenki s sinkom, ki sem jih za večno zaklenila v srce, in mu o njih še danes z veseljem pripovedujem.
Avtor: N.K.
Fotografija: Pexels
