V kreativnem otroškem mestu Minicity smo tokrat pozdravili Sašo Biderman, učiteljico z Osnovne šoli Božidarja Jakca v Ljubljani, katera je skupaj z drugimi ustvarjalkami zaslužna, da imajo danes pedagoški delavci prav poseben dnevnik, ki jim omogoča lažje načrtovanje in organizacijo dela. Zaupala nam je, kako je videti učiteljev dan, s kakšnimi izzivi se srečuje, kakšne metode učenja so uspešne, ali je končni učni uspeh dejanski pokazatelj, koliko učenec zna itd. Zakaj je zagovornica, da pametni pišejo?
Po poklicu ste učiteljica. Kje poučujete in kateri razred?
Poučujem na Osnovni šoli Božidarja Jakca v Ljubljani, na razredni stopnji, letos v 2. razredu.
Če bi morali izbrati pet besed, ki vas opisujejo kot učiteljico, katere bi izbrali?
Igriva, radovedna, ustvarjalna, srčna in iskalka znanja.
Kaj za vas pomeni biti pedagog? Zakaj je vaše poslanstvo še posebej pomembno?
Pedagogi smo predani vseživljenjskemu raziskovanju in izpopolnjevanju sebe in svojega znanja.
S sodelovanjem, sledenjem novim, preizkušenim primerom dobre učne prakse in veliko mero empatije, lahko lažje in učinkoviteje dosežemo glave in srca otrok prihajajočih generacij, ki bodo nekoč predstavljali temelj naše družbe. Pri poučevanju je potrebno ustvariti pogoje, v katerih bodo otroci sami prišli do novih spoznanj in spodbujati kritično razmišljanje, ki pomembno vpliva na oblikovanje njihove osebnosti in njihov pogled na svet.
Kaj vam daje krila pri poklicu učiteljice?
Moja krila so iskrive otroške oči ob novih spoznanjih in zlasti ob spoznanjih, da so zmožni veliko več, kot so si predstavljali.
Kako je videti učiteljev dan? Kako se začne, kako poteka pouk in kako se zaključi?
Učiteljev dan se začne že pred poukom, ko pripravljamo razred in stvari, ki jih bodo otroci potrebovali. Dan kroji njegovo počutje, s katerim vstopi v razred, in otroci so pogostokrat le njegovo ogledalo. Prav je, da svoja občutja delimo z otroki in jih s tem učimo čustvovanja, razumevanja in odprte komunikacije. Otroci so iskreni in nas zelo dobro zaznavajo, hkrati pa nas spomnijo, kako lep je svet, če ga gledaš skozi otroške oči.
Čeprav imam že vnaprej izdelan načrt dela, vsak dan zjutraj povabim otroke, da skupaj načrtujemo potek pouka. Tako jih učim načrtovanja dela in organizacije časa, ki ga prenašajo tudi domov. Skupaj sledimo načrtu in ob koncu pouka pregledamo uspešnost dela. Ker je pouk živ proces dela, na katerega vpliva veliko dejavnikov, se seveda pogostokrat zgodi, da načrt spremenimo in se učimo življenjske prilagodljivosti - spremeni načrt, ne cilja, h kateremu stremiš. Dan zaključimo z zanimivo, malce skrivnostno napovedjo dela za naslednji dan, kar jih vedno vznemiri in komaj čakajo na jutrišnji dan.
Kakšne metode učenje so po vašem mnenju najbolj uspešne oz. se z njimi učenci največ naučijo?
Vsi si najbolj v življenju zapomnimo doživetja. Ta gredo v dolgoročni spomin, zato se trudim otrokom pripraviti pogoje, v katerih bodo sami prišli do določenih spoznanj. Nikakor pa ne smemo zanemariti metode dela, pri katerih se otroci urijo v potrpežljivosti, zbranosti in vztrajnosti. Menim, da je, tako kot drugod, tudi tukaj potrebno iskati ravnovesje.
S kakšnimi izzivi se vsakodnevno srečujete učitelji?
Izziv lahko človek doživlja kot oviro ali odskočno desko. Skušam jih doživljati kot slednje, vendar je včasih potrebno poiskati pomoč v sodelovanju. Meni je dragocen izziv spoznavanje učencev, spremljanje in razumevanje njihovega razvoja in iskanje ter negovanje njihovega notranjega zaklada. Izziv mi predstavljajo nove oblike in metode dela. Zlasti v zadnjih dveh letih smo morali učitelji postati zelo iznajdljivi in ustvarjalni, da smo lahko kljub omejitvam omogočili kolikor toliko normalen potek pouka na daljavo in v šoli. Z izzivi se vsakodnevno srečujemo tudi v komunikaciji s starši otrok, pri tehnologiji dela, sodelovanju s sodelavci, organizaciji dogodkov, projektov, vodenju administracije idr.
Ste pedagogi med sabo v določeni šoli povezani in usklajujete delo med sabo?
Hvaležna sem, da s sodelavkami že vrsto let uspešno sodelujemo in usklajujemo svoje delo, saj verjamem, da je v slogi moč in da več glav, več ve. Vseeno pa si dopuščamo svobodno izbiro glede dejavnosti pri pouku in prosto pot ustvarjalnosti, s katero učitelj lahko poveže svoj razred v celoto.
Se je v letih vašega poučevanja marsikaj spremenilo? Bi lahko rekli, da je danes poučevanje kompleksnejše, težje?
Zagotovo se je veliko spremenilo in spremenila sem se tudi jaz. Na začetku so bili izzivi drugačne narave, saj sem kot študentka potrebovala veliko izkušenj, ki so me izoblikovale v učiteljico. Na začetku poučevanja sem vključevala veliko doživljajske pedagogike, nato me je prevzela tehnologija in interaktivnost, zdaj pa sem nekako uravnovesila stanje, čeprav mi bo doživljajska pedagogika v naravi vedno najbolj pri srcu.
Kako motivirate učence za učenje? Sledite na vsaki učni uri kurikulumu?
Učence skušam motivirati že dan prej, ko jim skrivnostno napovem, kaj bomo delali ali pa jim pokažem, kakšen predmet v povezavi s temo učenja, ki nas čaka. Naslednji dan večina otrok nestrpno čaka, kaj bomo delali, ostali pa se nato pridružijo. Včasih, če otroci niso najbolj pripravljeni na delo, se zbudimo s telovadbo v razredu ali na igrišču, včasih jim pripravim kakšen dramatičen uvod v učno uro ali pa zapojemo kakšno pesem ob spremljavi kitare ipd. Včasih pa je potrebno spremeniti načrt dela, saj npr. nihče od nas ne bi želel reševati računov, če bi zunaj začel naletavati prvi sneg.
Po vašem mnenju, kako ključen je končni uspeh pri učencu? Je dejanski pokazatelj, koliko učenec zna?
Ob koncu šolskega leta učenci prejmejo spričevalo z ocenami – opisnimi ali številčnimi, ki okvirno predstavljajo doseganje ciljev in standardov znanja, ki so jih dosegli nekega dne v šolskem letu, zagotovo pa ne morejo v celoti odražati dejansko znanje učenca ob koncu šolskega leta. Z opisnimi ocenami se sicer skušamo približati dejanskemu stanju znanja, pri številčnih cenah pa je to težje doseči.
Kaj je za vas pomenilo učenje na daljavo? Ste pri učencih opazili upad motivacije? So zaradi izobraževanja na daljavo osvojili manj snovi in ste to morali potem v šoli nadoknaditi?
Učenje na daljavo mi je predstavljalo izziv. Priznam, da nisem bila dovolj pripravljena na to obliko dela, sklicevanje video konferenc, snemanje razlag, oblikovanje video posnetkov z razlagami, oblikovanje kvizov idr., vendar smo se hitro povezali, delili znanja in dobre primere iz prakse, zato je zadeva gladko stekla. Sprva so bili otroci zelo motivirani, sčasoma pa je motivacija začela upadati. Ugotovili so, da jim zasloni ne morejo dati vsega, kar nudi pouk v šoli. Tega smo se kmalu zavedali vsi, zato smo bili toliko bolj veseli vrnitve v šolo, kjer smo najpomembnejše teme obnovili, utrdili in postavili trdne temelje znanja za naslednji razred.
Ste tudi ena izmed ustvarjalk Pedagoškega dnevnika. Kako se je rodila ideja zanj? Kako in kdaj ste ga ''izstrelili'' med pedagoške delavce?
Vsako leto sem si oblikovala zvezek za zapise in vodenje dela v razredu in iz leta v leto se je izpopolnjeval in postajal uporabnejši. Enako verjetno počne velika večina učiteljev in med njimi je bila tudi Nadja, s katero sva se leta 2018 odločili, da združiva ideje in skupaj oblikujeva Pedagoški dnevnik, ki bi bil uporaben in dostopen za vse, ki ga želijo uporabljati pri svojem delu.
Kaj pravzaprav skriva Pedagoški dnevnik in v kakšno pomoč je lahko pedagoškim delavcem? Ste tudi vi njegova redna uporabnica?
Pedagoški dnevnik smo pripravile za vzgojiteljice in pomočnice v vrtcu ter učitelje v osnovnih in srednjih šolah, z določenimi prilagoditvami pa so Pedagoški dnevnik izbrale tudi šole s prilagojenim programom. Dnevnik nam omogoča lažje načrtovanje in organizacijo dela, saj vsebuje vse, kar pri delu potrebujemo: koledarski del z letnim, mesečnim in podrobnim tedenskim delom, preglednice za vodenje in spremljanje dela, redovalnico ter prostor za zapiske. Dodale smo še preglednice za beleženje ur dela, koledar pomembnih dnevov, posodim/izposodim preglednico, knjižno poličko idr., kar se vedno izkaže kot zelo uporabno. Čeprav je dnevnik namenjen pedagoškim delavcem, so letos, ker sva redovalnico ločili od dnevnika, po njem posegli tudi starši, ki so želeli biti seznanjeni z vsemi pomembnimi dnevi v šolskem letu, saj je tednik v dnevniku usklajen s šolskim koledarjem. Tudi jaz sem zvesta uporabnica Pedagoškega dnevnika. Potrebujem ga za lažje opravljanje svojega dela in hkrati ob uporabi dobim nove ideje za izboljšave.
Kakšna je prednost takšnega dnevnika v tiskani obliki v primerjavi z raznimi digitalnimi napravami in aplikacijami?
Pravijo, da pametni pišejo, in jaz sem ena od teh zagovornic. Že z vidika pisanja z roko, s čimer izboljšujemo finomotoriko in zapisane besede naložimo v trajnejši spomin – zapisane cilje zato tudi hitreje uresničimo! S pisanjem tudi vzpodbujamo ustvarjalnost in rojevanje novih idej.
Pouk je živ proces, v katerem se zgodi veliko stvari, ki jih želim zapisati takoj, da jih kasneje ne pozabim, med učnim procesom pa nimam dovolj časa za vpisovanje v e-programe. Zagotovo pa imajo tudi svoje prednosti, saj lahko vodstvo lažje in hitreje opravlja organizacijo dela, podatki so vidni ostalim učiteljem ipd. Še vedno pa ne podpiram tega, da lahko starši s plačilom naročnine na e-programe pridobijo informacije o svojem otroku, na primer, če je otrok pozabil berilo, zamudil v šolo, vpogled v ocene ipd. Menim, da so s tem nekateri le dobro zaslužili, nam, učiteljem, prinesli dodatno delo, otrokom pa vzeli možnost samostojnega reševanja problemov. Vsak od nas je zagotovo v času šolanja dobil kakšno slabo oceno in je moral dobro razmisliti, kaj bo naredil, kdaj bodo starši takšne volje, da jim bo to lahko povedal, ali pa jim sploh ni bilo potrebno povedati in smo oceno do naslednjih govorilnih ur že popravili ipd. Vsak primer je od nas zahteval, da smo prevzeli odgovornost in se učili reševanja problemov. Zdaj smo otrokom to možnost vzeli. Če se strinjajo ali ne, imajo lahko starši vpogled v vse njegove podatke, kar lahko ruši zaupanje med otrokom in staršem.
V e-programe vpisujem le stvari, ki so potrebne za arhiviranje, v Pedagoškem dnevniku pa imam zbrane podatke, ki mi omogočajo hitro dostopnost podatkov, organiziranost, načrtovanje in pregled dela. Vedno ga imam pri roki in za svoje delovanje ne potrebuje wi-fi-ja ali elektrike.
Poleg koristnih informacij so v njem podane številne navdihujoče misli in citati. Zakaj ste jih vključili?
Vsako leto izberemo nova vodila, ki spremljajo Pedagoški dnevnik v tekočem letu. Letošnja vodila so Zaupam. Zmorem. Rastem., ki ob naslovnem motivu drevesa delujejo kot afirmacije, ki nas pospremijo v vsak dan. V vsak teden pa te pospremijo izbrane misli ali citati. Tudi njihova rdeča nit je vsako leto izbrana z drugačnim namenom. Po lanskem napornem soočanju z delom na daljavo je letošnja utrjevanje našega stebra moči in ozaveščanja vrednot, ki jih želimo živeti. Izbiro tematike vedno prilagodimo situaciji, s katerimi se učitelji soočamo. In letošnje misli in citati so bili izbrane z namenom, da zaupamo vase, da zmoremo in v tem rastemo. To je naslovni motiv Pedagoških dnevnikov.
Kako so ga sprejeli pedagoški delavci? Kaj bi želeli danes sporočiti vsem svojim sodelavcem, pedagoškim delavcem, v vrtcih in šolah?
Hvaležne smo, da nam je tako veliko vzgojiteljev in učiteljev izkazalo zaupanje z izbiro Pedagoškega dnevnika in da se vsako leto vse več vrtcev in šol odloči za nakup dnevnikov za celoten kolektiv. Skozi leto prejemamo sporočila uporabnikov, kar nam omogoča, da je lahko naslednji Pedagoški dnevnik še boljši in uporabnejši. Hvala, da rastemo skupaj.
Več o Pedagoškem dnevniku: www.pedagoskidnevnik.com
Avtor: N. K.
Fotografija: osebna last Saše Biderman
