Ul Zorc Rupnik z Brezovice je najstnik, o katerem te dni govorijo vse generacije. V obdobju epidemije je namreč prišel na super idejo – začel je snemati filmčke in v njih razlagati učno snov za slovenščino. Objavlja jih na svojem YouTube kanalu SLOVA NA IZI, saj meni: ''Ne vem za vas, ampak meni se zdijo zapisi v učbeniku, kot bi jih napisali vesoljci. Dolge, razvlečene povedi, polne pametnih besed, ki jih nihče ne razume. Narejeni so tako, da se je skoraj nemogoče prebiti skozi njih, kaj šele razumeti tisto, kar si prebral.'' Osmošolec je obiskal tudi kreativno otroško mesto Minicity Ljubljana in ga priporočil svojim sovrstnikom.
Ul, kako bi se opisal v nekaj povedih?
»Sem zabaven, razposajen, navihan, kdaj tudi sarkastičen in ta moj (alter) jaz zna marsikoga spraviti tudi v smeh, pa še marsikaj bi lahko dodal. Trudim se stvari narediti kar se da najbolje, rad pa uberem tudi kakšno bližnjico. Družim se s prijatelji. Kdaj pa kdaj, če res ne gre drugače, pa peljem na sprehod tudi psa – sicer sem skrb zanju prepustil staršem, toda … Ne, saj se šalim, rad ju peljem na sprehode, je pa tudi res, da mi pogosto za to zmanjka časa.«
Kakšen najstnik si?
»Sem, vsaj po maminih in očetovih besedah, ena velika lenoba. A, to moram poudariti, če je meni kaj v interesu oziroma si česa res želim, se zgodi (kolikor je le mogoče) hitro in (pretežno) natančno. Žal, moram priznati, nisem najbolj športno navdahnjen; zagotovo ne bom nikoli odpotoval na olimpijske igre, razen če bodo kdaj v računalniškem programiranju ali retoriki. No, če navdušeno spremljanje smučarskih skokov šteje, predvsem navijanje za naše orle, sem tudi na ta način športno navdahnjen.
Glede ostalih najstniško obarvanih vrlin pa bi bilo to vprašanje bolje nasloviti na moje starše, ki bi znali o tem zagotovo več povedati. Predvsem ju skrbi moje očesno zdravje, nadvse rada in pogosto pa se ukvarjata tudi z mojo sobo – saj ste prebrali, kajne? Z mojo sobo. Mojo! No, tega poglavja v šoli nista vzela ali pa ga nista razumela.«
Imaš kdaj muhast dan?
»Seveda imam, saj jih ima vsak, ampak jim ne dovolim, da mi pridejo do živega. Kvečjemu nasprotno, že najdem kaj, s čimer se razvedrim. Škoda časa, kajne?«
Kaj najraje počneš?
»Video igrice, jasno. Saj spadam v takšno generacijo. A je za to vedno premalo časa. Drugače pa imam, vsaj zadnje čase, novo najljubšo dejavnost, ki se ji ne morem dovolj posvečati: SPANJE. Šala! Obožujem dramski klub, v katerem lahko sprostim vse svoje alter ege. Nadalje me 'zaposluje' karate – tega ne uvrščam med najbolj priljubljene dejavnosti, a se, k sreči, vedno bolj bližam temnim barvam pasov. Kaj še? Kakšen dober film je dobrodošel, pa trapaste nanizanke na Foxu, kot jim pravita moja 'roditelja', nadalje je tu tudi 'multitasking' (to je moja pogruntavščina): igranje igric, gledanje televizije in še 'četanje' – vse troje hkrati, uspelo pa mi je še nadgraditi ta 'šport' – v isti sapi se lahko pretvarjam, da se učim.«
Kako je epidemija vplivala nate?
»Epidemija me je zagotovo zelo spremenila, četudi se sprva ni zdelo, da bo od tega nenavadnega obdobja kaj dobrega – razen obilice časa za spanje in ostale lenobne dejavnosti –; konec koncev nam je bilo to zapovedano. Toda … verjeli ali ne, vse se je obrnilo na glavo. V pravem pomenu besede. Začel sem prostovoljno (RES!) delati stvari za šolo, da o snemanju filmčkov SLOVA NA IZI niti ne govorim, saj jih že poznate. Kot najbolj presenetljivo pa sem sprejel spoznanje, da UŽIVAM! Noro. Morda sem eden redkih, toda če bi z eno besedo moral opisati obdobje karantene, bi to bila: ZAČETEK. Nov, se razume.«
Iz dneva v dan postajaš popularnejši, in to zaradi objav filmčkov na svojem YouTube kanalu SLOVA NA IZI. Si pričakoval tak odziv?
»Niti približno nisem pričakoval takega odziva – seveda pa sem si ga želel. Lagal bi, če bi trdil drugače. Konec koncev je delo na YouTube kanalu sanje vsakega najstnika. Seveda sem bil prijetno presenečen nad odzivi vrstnikov in tudi učiteljev – no, učiteljic (povečini so gospe). Nekateri so moj kanal celo vključili v učni proces in zdaj ubogi reveži za domačo nalogo gledajo moje filmčke in pišejo, kaj so videli. Obljubim, da bom odslej poskrbel, da bodo še bolj zabavni. In NA IZI.«
Kaj pravijo na tvoje objave tvoji prijatelji, sošolci in drugi sovrstniki? Jim s SLOVO NA IZI olajšaš učenje?
»Seveda so zelo ponosni name, čeprav so me (in me še) čudno gledajo, da sem za svoje DELOVANJE izbral ravno slovenščino. In to jaz, ki so me bila polna usta računalnikov in igric. Ampak, zdaj je, kar je.
Upam, da jim olajšam učenje. Trudim se stvari razložiti na čim preprostejši način, predvsem pa si želim, da bi se z zabavnimi vložki razvil tudi asociativni del, ki ga premore vsakdo od nas – zvenim pametno, kajne? Sem se potrudil! – in bi se spomin na naučeno snov vračal v prijetnih oblikah. Seveda k temu prispevata tudi slengovski način izražanja in sproščen nastop.«
Se ti je mogoče javila tudi tvoja učiteljica slovenščine? Kakšno mnenje ima ona o filmčkih?
»Ja, na začetku je tudi sodelovala, ampak me, na žalost, ni uspela dohajati, zato sem se za pomoč obrnil drugam.
Vesela je, da sem se odločil za snemanje filmčkov, četudi je bila sprva zadržana, imam pa občutek, da jo je malce zbodlo, da sem s tem začel v času, ko ni bila z nami, torej med karanteno, medtem ko je ona iz mene le redko uspela izvabiti kaj spodobnejšega kot osnovno znanje za prav dobro oceno. Šment!«
Od kod ideja za takšne posnetke? Je snov v učbenikih za slovenščino res tako zapleteno napisana?
»Ideja izvira od 'samega vrhovnega vira idej', moje mame. Seveda je zapleteno napisana, dostikrat sem … ne, ne smem lagati. Po nekaj poskusih sem vrgel puško v koruzo. Če se da drugače naučiti, zakaj bi se potem prebijal čez tiste hsfgfgiis (in ne, ni mi mačka stopila na tipkovnico).«
Kje po navadi nastajajo tvoji filmčki? Kako dolgo traja, preden si zadovoljen s končnim rezultatom?
»Skoraj vsi filmčki, razen nekaj izjem, nastanejo v moji sobi – to je moje malo svetišče, žal pa ni, kot sem že zapisal, imuno pred vdori staršev – po moje so v osnovni šoli 'špricali' tisto uro, ko se je jemalo svojilne zaimke.
Včasih traja dlje, se pa zgodi tudi, da je posnet 'v prvo'. Se je pa že zgodilo, da sem en filmček snemal kar tri dni (pa ne ves čas, saj sva bila z mami oba že na robu živčnega zloma, oči pa je skušal miriti situacijo in najine besedne dvoboje, na koncu pa se jih je še sam udeležil – baje sva bila naporna. Pajade!). V povprečju pa za filmček porabim dobro uro časa.«
Vse narediš sam ali ti pri tem pomagajo tudi starši?
»Pri skoraj vsakem filmčku sta tam moja mama in oče. Pomagata mi, me opozarjata, če kaj narobe povem, včasih pa pri tem tudi pretiravata, saj se meni zdi filmček že več kot spodoben, pa je še vedno tam kakšna malenkost, ki pomeni: 'Ne, Ul, tega ne moreš objaviti in pika!'«
V njih nastopaš povsem suvereno, videti si kot učitelj, sicer bolj zabaven, in ne tisti najbolj strog. Ali besedilo vadiš vnaprej in ali nimaš nič treme pred kamero?
»Besedilo pred snemanjem povadim vsaj dvakrat. Glede treme pa … ja, bili so časi, ko sem še pred prijatelji čutil zadrego, a so že davno minili, mislim, da nekje v drugem razredu osnovne šole. Verjetno je bila moja sramežljivost posledica tega, da v vrtec skoraj nisem hodil, ko sem spoznal, da mi nihče nič hudega noče, pa se je svet razkril v vsej svoji dobri plati. Juhu, samozavesti za izvoz!«
Kateri filmček si posnel najprej?
»Najprej sem posnel Glagolski naklon na izi – to je bil prvi poskus in 'v prvo' posnet. Snemal sem ga sam, za zaprtimi vrati in brez neke silne priprave. Če povem po pravici, sem ga posnel bolj zato, ker sva imela tisti dan z mami neke nesporazume, ne vem več, o čem, in sem se ji hotel odkupiti, da bi lahko zvečer normalno izvajal svojo TRIO dejavnost. In je uspelo!«
Katere vsebine si že predstavil mladim?
»Predstavil sem že večji del slovenske slovnice, 41 vsebin: Zahvala za 50.000 ogledov in VABILO, ALI ali ČE na izi, CEL ali VES (kruh, pesek, svet ...) − kateri zapis je pravilen, SAM-OSTAL-NIK (2. del − kaj določamo samostalniku) na izi, SAM-OSTAL-NIK (je) na izi, Kdaj uporabiti pridevnik ISTI in kdaj ENAK − NA IZI, DVAKRAT več in DVAKRAT toliko − imata izraza enak pomen?, ZAPIS URE na izi, Uporaba EMOTIKONOV (emodžijev) NA IZI, STARA SLOVENSKEGA IMENA MESECEV na izi, Katera besede PIŠEMO NARAZEN? Razlaga na izi, ZAHVALA VSEM, Kako je prav: VSO ali VSE življenje? Se razume: 'NA IZI', STAVČNI ČLENI na izi, SLOVA NA IZI (wannabe) RAP, MNOŽINA ali DVOJINA? STARŠI ali STARŠA, ROKI ali ROKE ... Kateri zapis je pravilen, DOLOČNA in NEDOLOČNA oblika PRIDEVNIKA na izi, Vrste odvisnikov (podredja): NAMERNI, DOPUSTNI IN PRILASTKOV na izi, Vrste odvisnikov (podredja): POGOJNI in VZROČNI odvisnik na izi, Vrste odvisnikov (podredja): NAČINOVNI ODVISNIK na izi, Vrste odvisnikov (podredja): KRAJEVNI ODVISNIK na izi, PRIPRAVE na SLOVO na izi; malo za šalo :), Vrste odvisnikov (podredja): ČASOVNI ODVISNIK na izi, Vrste odvisnikov (podredja): PREDMETNI ODVISNIK na izi, O MENI IN SLOVI NA IZI, Vrste odvisnikov (podredja): OSEBKOV ODVISNIK na izi, VABILO osnovnošolskim učiteljicam in učiteljem, Kje VEJICE NE PIŠEMO na izi, Skloni (POPRAVEK) na izi, TROPIČJA na izi, ZAPIS DATUMA na izi, PRISLOVNA DOLOČILA na izi, Kdaj uporabiti IZ in kdaj S/Z na izi, Predlogi S, Z in H, K, SKLANJANJE (osnove) na izi, SPREGANJE na izi, VEJICA (Nagovor) na izi, Glagolski vid na izi, Nedoločnik in namenilnik na izi, Glagolski naklon na izi.«
Katera snov ti je predstavljala največji učni izziv?
»Težko bi rekel, da je bilo kaj UČNI IZZIV, vsekakor pa mi je bilo najtežje ohraniti zbranost in podati vse, kar je bilo podati treba, da je snov razumljiva, na IZI in obenem zadovoljuje tudi standarde, ki bi jih pričakovali učitelji, sicer filmčkov ne bi sprejeli in posledično ti ne bi prišli do učencev.«
Se lahko nate obrnejo sovrstniki, ki ne razumejo določene snovi pri slovenščini? Jim boš pomagal? Boš obdelal slovenščino od A do Ž? Kaj pa, če ti zmanjka gradiva?
»Seveda se lahko, veliko e-sporočil dobivam. Trudim se odgovoriti na vsako, in to v čim krajšem času. Seveda, obdelati si želim vso snov od 6. do 9. razreda in še dodatne zanimivosti, ki pridejo prav vsakomur od nas, kot je recimo, kdaj uporabiti prislovno določilo kraja DOL in kdaj DOLI …
Dvomim, da mi bo zmanjkalo gradiva, a ko se bo to zgodilo, je namen tako ali tako nadaljevati še z drugimi predmeti, predvsem matematiko, angleščino, s fiziko in kemijo, skratka s predmeti, ki so marsikomu izziv.«
Se v prihodnosti vidiš kot slavni youtuber z več tisoč naročniki ali kot učitelj, ki bo poučeval na izviren način? Že razmišljaš, na katero srednjo šolo se boš vpisal?
»Vidim se bolj kot youtuber, saj me poučevanje niti ne zanima. Se pa nikoli ne ve – saj poznate tisti pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, kajne? Verjetno se bom vpisal na Gimnazijo Poljane, saj sem izvedel, da imajo zelo dober igralski program.«
Predstavljamo si, da ti snemanje vzame veliko časa. Kako vse skupaj usklajuješ s šolskimi obveznostmi?
»Vsak dan naredim za šolo vse, skoraj vsak večer pa tudi 'vključim studijske luči in spregovorim'.«
Kaj še počneš, ko ne snemaš filmčkov in se ne učiš? Imaš še kakšen hobi?
»Igram igrice, gledam TV, sem na telefonu, vozim se s kolesom, skratka, uživam. No, včasih tudi kaj pospravim, skuham in še kaj bi se našlo.«
Zaupaj nam, prosim, svojo skrito željo glede filmčkov.
»Ne vem, če je ravno skrita: rad bi, da bi bili filmčki še naprej dobro sprejeti, da bi si jih tisti, katerim so namenjeni, in tudi drugi radi ogledali in da bi me videli kot nekoga, ki je pomagal narediti ZNANJE ZABAVNO. Tako bi v resnici moralo tudi biti, da bi bilo življenje otrok, torej učencev, in tudi učiteljev bistveno lepše in prijaznejše. Samo kaj, ko so slednji na to svoje poslanstvo, razen redkih izjem, žal, pozabili že tam nekje po koncu študija. Upam, da sam ohranim SPOMIN v celoti, in ne le selektivno.
Če ilustriram, lahko bi rekel, da je moja vizija podobna viziji Minicitya – povezati zabavo in učenje!«
Kaj ti je najbolj všeč v Minicityju in zakaj bi obisk priporočil svojim vrstnikom?
»Minicity je sanjska dežela vsakega otroka. Vsakega je drzna trditev, a raznolikost, ki jo ponuja, je tisto, kar to drznost dopušča. Tu je vse – za dečke, deklice, male, velike, tudi za starše in stare starše … Nikomur ne more biti dolgočasno, kvečjemu nasprotno. In, kar je najlepše, otroci lahko postanejo odrasli, odrasli pa zopet otroci. To, Minicity! A da ne bo pomote, tu je še učenje. Igre in življenja. Veščin, ki utegnejo priti v življenju še kako prav, in tudi tistih, ki si jih samo želimo preizkusiti. Krasna zamisel, čudovita izvedba. Ponosen sem, da bom lahko del tega.«
Avtor: N.K. , Ul Zorc
