Zaradi zajezitve širjenja okužb je Vlada Republike Slovenije marca izdala ukrep o zaprtju vrtcev in šol, kar je botrovalo temu, da so otroci cele dneve preživljali doma s starši, ki so morali ohranjati ravnovesje med službenimi obveznostmi, pomočjo pri učenju, animacijo najmlajših in skrbjo za dom. Otroci so se še dodatno čustveno navezali na mamo, očeta, brata in sestro, zato se poraja vprašanje, kako bodo 18. maja sprejeli ponovno vrnitev v vrtec. Lahko pričakujemo, da bodo nekateri doživljali stisko ali pa komaj čakajo, da zopet vidijo svoje prijatelje in vzgojiteljico? Kako se brezkrbno brez solz pripraviti na vrnitev v vsakdanje vrtčevsko življenje z nekimi dodatnimi pravili, smo se pogovarjali z Manco Sever Žumer, diplomirano vzgojiteljico predšolskih otrok.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je sporočilo, da se odpirajo vrata vzgojno-izobraževalnih ustanov. Tako naj bi tudi 18. maja otroci zopet začeli obiskovati vrtce. Kaj to pomeni za njih, saj so zdaj veliko časa preživeli doma s starši, brati in sestrami?
Za otroke to pomeni predvsem spremembo, pa vendar se na to vprašanje ne da odgovoriti z enim samim odgovorom. Predvsem je odvisno od razlik med otroci, njihove starosti, družinami in vzgojiteljic ter morebitnih ukrepov/prilagoditev na ravni vrtcev. Menim, da bo povratek za otroke mešanica veselja, saj se dolgo časa niso videli, strahu pred novostmi, ki jih čakajo in pa odpora zaradi ločitve od staršev. Za otroke, ki živijo v nestabilnem domačem okolju, pa bo povratek v vrtec pomenil olajšanje.
Kako jih lahko starši pripravimo na to, da bodo zjutraj morali zgodaj vstati in da bodo v varstvu, dokler se popoldne mama in oče ne vrneta po njega?
Mislim, da glede tega ni potrebno pretirano skrbeti, konec koncev so do zaprtja vrtcev otroci vanje hodili že pol leta in so se v tem času nanje že dobro navadili. Tako kot se na nov ritem otroci navadijo po vsakih počitnicah in dopustih, se bodo navadili tudi zdaj. Seveda lahko pričakujemo tudi nekaj prilagoditvenih težav, ki pa načeloma ne bi smele biti prehude, saj so v vrtec že uvedeni – kako naj rečem, v tem vmesnem času so se ga le odvadili. Najpomembneje je, da starši do spremembe pristopamo z zaupanjem, a povečano pozornostjo. Dobro je, da se starši z otrokom o povratku pogovarjajo in predvsem, da so s spremembo sami mirni, saj bo to čutil tudi otrok. Vsak starš svojega otroka najbolje pozna in če preceni, da bi bil povratek za otroka zelo stresen, lahko vzgojiteljici predlaga, da bi z otrokom kakšen dan ostal v igralnici ali pa da bi ga prišel iskat prej kot običajno, na primer pred kosilom. Večjo pozornost pri pogovoru pa naj starši namenijo predvsem ukrepom, povezanim z zajezitvijo virusa, kot je nošenje mask pri vzgojiteljicah, vkolikor bo to predpisano.
Lahko pričakujemo, da se bodo odzvali z navdušenjem, ker bodo zopet videli vzgojiteljico in prijatelje ali pa se bomo vrnili v obdobje, ko smo jih šele začeli uvajati in je bila ločitev od staršev pri nekaterih težka? Bodo otroci na vratih vrtca jokali ali z nasmehom pomahali staršem v slovo?
Pričakovanje je predvsem odvisno od karakterja in starosti otroka, pa še tukaj se starši pogosto uštejemo. Nekateri otroci bodo stekli med prijatelje in vzgojiteljice brez slovesa, pri drugih se bo zopet pojavil jok, tako kot iz časa uvajanja. Za otroke, kjer bo ločitev težka, pa navajanje nazaj na rutino ne bo tako dolgo, kot v uvajalnem obdobju. Predvsem je dobro, da se starši zavedajo, da so težave pri jutranjem odhodu po tako dolgem premoru popolnoma normalne in prehodne ter da so otrokom v oporo. Veliko otrok sicer vrtec pogreša in se povratka izjemno veseli, lahko pa se zgodi, da bodo prve dni v vrtec hodili z navdušenjem, ki se v naslednjih dneh lahko spremeni v odpor. To je zelo značilno tudi v uvajalnem obdobju, ko otroci v vrtec pridejo s čustveno rezervo od doma, ki se po nekaj dneh izprazni. Pozorni bodimo tudi, ali so otroci v stiski zaradi ponovnega odhoda v vrtec ali pa le zaradi vseh sprememb, ki vrtce čakajo zaradi virusa.
Družinska rutina je bila pri večini popolnoma drugačna od običajne: vstajali so kasneje, kosilo so jedli ob drugi uri kot v vrtcu, popoldanski spanec je bil na programu pozno popoldne, čez dan so bili mnogi otroci ves čas z mamo in očetom, zvečer so gledali risanke dlje ... Moramo čim prej vzpostaviti takšno rutino, ki sledi običajnemu vskadanjemu življenju in vrtčevskemu urniku?
Tudi poleti imamo tudi drugačen ritem, pa se vseeno kar hitro navadimo na novega v začetku septembra. Nekateri otroci se prilagodijo hitro, drugi potrebujejo kakšen dan ali teden več. V primerjavi s tem ne bo ta situaciji toliko drugačna. Vsak starš najbolje pozna svojega otroka in če mu pomaga uvedba vrtčevske rutine, je seveda smiselno, da poskusijo s tem tudi že pred nastopom vrtca.
Se lahko igramo tudi vrtec doma in tako olajšamo otroku vrnitev v pravi vrtec? Mu lahko skozi igro povrnemo spomine na čudovite urice, ki jih je preživel v vrtcu?
Seveda se lahko igramo tudi vrtec doma, je pa bistveno zavedanje, da otrok dobrega občutka ali spominov, povezanih z vrtcem, ni kar pozabil, prav tako ne slabih. Ni toliko pomembno, katere dejavnosti so izvajali, bolj je pomemben občutek varnosti, ki ga otrok je ali pa ni pridobil v času pred zaprtjem vrtcev. To je tisto, s čimer bo otrok odšel nazaj v vrtec.
Kar se tiče igre, bi sama predvsem predlagala igro v povezavi z ukrepi. Vem, da se ponavljam, ampak za otroke ne bo takšen šok sam povratek, bolj jih lahko presenetijo spremembe – kolikor vem, navodila za delo vzgojiteljic še niso dokončna, ampak govori se, da bodo morale nositi maske in da se bodo telesnemu stiku z otroki morale izogibati. Tovrstnih ukrepov si v praksi sicer resnično ne znam predstavljati in zatorej upam, da se bodo še spremenili in prilagodili potrebam otrok.
Je prav, da tudi najmlajšim že starši pojasnimo, da bodo v vrtcu poslej veljala določena pravila, ki se jih bodo morali držati zaradi varnostnih ukrepov?
Seveda, o tem je dobro, da se z otroki pogovarjamo tako ali tako že doma, ne glede na povratek v vrtec. Dobro je sicer, da starši pridobijo informacije, kakšna ta pravila v vrtcih so, tako da otrokom predajo tisto, kar bo zares veljalo. Je pa spet odvisno od navad družine, če se je otrok navadil, da si roke pogosto umiva, se ne dotika obraza ipd., mu to tudi v vrtcu ne bo predstavljalo večjih težav, ker je to del njegove rutine tudi doma. Če na to ni navajen, pa je smiselno, da tem ukrepom vsaj v tem času do vrtca namenijo več pozornosti. V zadnjem času je sicer mnogo pravljic in zgodbic za otroke na temo koronavirusa, kar je odlična iztočnica za pogovor z otroki. Igramo se lahko tudi z maskami, da jim ne bodo tuje – jih nosimo mi, vanje oblačimo medvedke ipd.
Na kakšne otrokove vedenjske in čustvene znake, odzive moramo biti starši še posebej pozorni ob vrnitvi v vrtec, česa ne smemo spregledati? Kako bomo vedeli, da malček potrebuje našo pomoč? Kako mu lahko pomagamo?
Tako kot v uvajalnem obdobju se tudi v tem času lahko pojavijo prilagoditvene stiske, kot na primer razdraženost, agresija, oklepanje staršev, zbujanje ponoči ali pa morda, da se otrok, ki je sicer že suh, večkrat polula ipd. Vse to so znaki čustvene stiske, ki pa pri starejših otrocih načeloma ne bo tako huda, nasprotno pa je pri mlajših otrocih, starih manj kot tri leta, lahko bolj izrazita, zanje je namreč vstop v vrtec sam po sebi razvojno (pre)zahtevna naloga. Pravzaprav so vsa večja odstopanja, ki jih pri otroku opazijo starši, lahko znak njihove stiske.
Če ima otrok zjutraj veliko stisko ob ločitvi od starša, naj si le-ti vzamejo dovolj časa za poslavljanje in uvedbo ter utrjevanje nove rutine. Otrokom pomaga, če je odhod v vrtec čim bolj stalen in predvsem, da nismo vedno v časovni stiski. Otroku je potrebno večkrat zagotoviti, da ga pridemo iskat, ob tem pa smo iskreni in ne olepšujemo situacije v smislu »pridem hitro«, potem pa nas ni osem ali devet ur. Otrokom pomaga, da si izmislimo neko slovo, lahko je tudi nekaj smešnega, ker nas to sprošča, obenem pa povezujočega (npr. da si vedno dasta petko in komolec, pa se igramo da zgrešimo). Otrokovih čustev tudi ne zanikamo, v smislu, saj ni tako hudo, ne jokaj ali pa prepričevanja, da je vrtec oh in sploh najboljši, ko pa otrok v danem trenutku ne čuti tako. Z vsem tem v resnici tolažimo sebe, ker nam je težko zdržati s tem, da je otroku hudo. Največ mu lahko damo tako, da ustvarimo prostor, kjer lahko izrazi to, kar čuti, sem pa spadajo žalost, strah, jeza in pa seveda tudi veselje. V popoldanskem času se otroku posvečamo s polno pozornostjo z več crkljanja in igre. Igramo se lahko tudi vrtec z lutkami, dojenčki in plišastimi igračkami ter tako preigravamo dnevno dogajanje. Igra je otrokov pomočnik pri izražanju in regulaciji stiske.
Ali je eden izmed korakov ob zaznavanju težav tudi ta, da se pogovorimo o tem z vzgojiteljico in skupaj poiščemo rešitev?
Menim, da je to eden izmed prvih korakov. Dober odnos med starši in vzgojiteljico je ključen za otroka in njegovo družino tudi sicer ter bi vedno moral temeljiti na medsebojnem zaupanju ter sodelovanju. Kadar vzgojiteljica in starši dobro sodelujejo, lahko otroku najbolj pomagajo ter so eden drugemu v pomoč, kar velja tudi za dano situacijo. Staršem predlagam, da svoje skrbi vzgojiteljici zaupajo že pred začetkom vrtca.
S kakšnimi nasveti naj starši pospremimo otroka v vrtec? Naj jim še posebej poudarimo, da si morajo umivati roke, da ne smejo dajati igračk v usta? Bo to samo še dodatno breme za otroke?
Pri majhnih otrocih, starimi manj kot tri leta, nima nobenega smisla, da jim dajemo napotke, naj ne dajejo igračke v usta, saj to počnejo popolnoma spontano kot del raziskovanja sveta preko ust. Pogovor je najbolje prilagoditi otrokovi starosti in razvojni stopnji, vendar ne smemo od njih pričakovati, da se bodo kar sami spomnili na določene ukrepe. Tudi to, da si je potrebno umiti roke, je potrebno ponoviti mnogokrat, da preide v navado. Predvsem pa kot ste rekli, pazimo, da jih z ukrepi ne obremenimo, saj so pravzaprav v večji meri odgovornost odraslih. Za otroke bi vse skupaj še vseeno moralo biti igrivo in zabavno, ne pa obdano s stisko in strahovi odraslih. Pričakujemo lahko, da bodo vzgojiteljice tej temi namenile veliko pozornosti ter v to smer izvajale tudi aktivnosti, poleg tega pa je otrokom pogosto lažje osvojiti določene navade, kadar se jih lotijo skupinsko.
Pri nekaterih družinah bodo starejši šoloobvezni otroci ostali doma, medtem ko bo mlajši odšel v vrtec. Kako lahko preprečimo oz. omilimo malčkovo negodovanje, da bi tudi on raje bil z bratom ali sestro še naprej doma?
Popolnoma normalno je, da ima otrok zaradi tega lahko več odpora. Če pristopimo s tem zavedanjem, otroku damo vedeti, da ga razumemo, obenem pa mu razložimo, da tudi bratje in sestre doma delajo za šolo in da drugače pač ne gre, bo lažje sprejel novo realnost. Težkih čustev ne moremo preprečiti, omilimo pa situacijo lahko le tako, da tudi mi ta težka čustva sprejmemo in jim s tem damo prosto pot, da hitreje minejo.
Avtor: N.K.
