Kot otrok sem bila vedno poslušna, držala sem se pravil in spoštovala starše ter se nisem vedla uporniško v najstniških letih. A ko sem sama postala mama, sem se nekaterim babičinim nasvetom o skrbi za sina morala zoperstaviti. Nisva bili enotni pri vsem in prepir je bil pričakovan ...
Izjemno sem hvaležna, da mi je prve dni pri skrbi za dojenčka pomagala moja mama. Bila sem prva med prijateljicami, ki je vstopila v svet starševstva, tako da z njihove strani nisem imela prevelike opore, saj so one še vedno nadaljevale z 'žurerskim' načinom življenja. Z drobnimi skrivnostmi materinstva mi je mama razblinila marsikatero skrb, ko sem iz muhe delala slona. Ko je sin prvič jokal na ves glas, tako da so ga lahko slišali vsi v bloku in ga nisem nikakor mogla potolažiti, mi je namignila, naj mu nežno prepevam eno in isto pesmico, pri tem pa naj ga imam pri sebi v toplem naročju. In pomagalo je, postopoma se je umiril in zaspal in ta recept je bil top za še mnoge naslednje noči. Lahko bi naštevala in naštevala, kaj vse mi je razkrila, da nisem v prvih tednih in mesecih izgorela.
Toda 'zatikali' sva se vedno znova okrog oblačenja. Menila sem, da imamo doma dovolj toplo, da mi ga ni treba utesnjevati z več sloji oblačil, kaj šele z 'žabicami'. Prav tako so bile temperature zunaj, kljub temu da je bil zimski čas, nad ničlo in potrebe, da ga 'spakiram' v zimsko vrečo, najdebelejšo volneno kapo in šal nisem čutila. Ko sem se nekega dne le uklonila babičini volji, je sin na sprehodu dobesedno 'zakuhal' in protestno, z jokom, izrazil svojo nejevoljo. Že za prvim ovinkom sva se morala vrniti domov, da sem ga rešila vseh navlečenih oblačil. Trdno sem se odločila, da tega ne bom ponovila.
No, pa se nama je nekoč na sprehodu pridružila babica. Označila me je za neodgovorno mamo, ki spečega dojenčka v mraz pošlje z nezimsko opremo. Roko na srce, to je bilo daleč od resnice, sin je bil pokrit z odejico in toplo oblečen, ampak pri tem nisem pretiravala. V tem času sem ga že malce 'naštudirala', koliko in kaj potrebuje. Vsaka je vztrajala pri svojem, padle so težke besede in skupen sprehod je bil neizvedljiv. Obe sva se kujali in se nisva niti poklicali po telefonu, nisva bili pripravljeni na pobotanje kar nekaj časa. Popustila sem ... vem, da so njeni nasveti le dobronamerni. Ponudila sem ji roko sprave, na spletu sva poiskali članke, kako obleči otroka pri določeni temperaturi. Naučili sva se, da je treba preveriti pri vratu, da je treba potipati njegovo telo in da, čeprav je zima, a so temperature višje kot po navadi, ni nujno, da je samo zaradi tega v zimski vreči. Še več, našli sva članke na temo, kako ga zaščiti pomladi in jeseni, ko piha veter, ter zakaj in kdaj je trak nujen.
Prav tako sem se tudi jaz iz dneva v dan učila ... ko se je začel prevračati s hrbta na trebuh, stegovati roke po igračah, se kotaliti, kobacati, delati prve korake, je bilo pomembnejše, da so njegova oblačila udobna, da ga pri osvajanju novih ciljev ne ovirajo. Trenirke so tako postale obvezna oprema! In nogavičke z 'bremzicami'. Nobel srajčke in frajerske kavbojke smo prihranili za obiske pri sorodnikih, pa še takrat sem ga po navadi preoblekla, da mu je bilo bolj prijetno.
In še vedno trdim, babičini nasveti so več kot dobrodošli, ampak pri tem ne smemo pozabiti na to, da prisluhnemo tudi otroku ter spremljamo njegova čustva in reakcije. Materinski čut pa igra pri tem tudi svojevrstno vlogo, tako da, ko združimo vse ali izberemo le tisto potrebno, dobimo najboljše za svojega otroka.
Avtorica: N.K.
Photo by Andrea Piacquadio from Pexels
